MG+MSUM

Več o udeležencih
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#

Edit András je madžarska umetnostna zgodovinarka, kuratorka in kritičarka. Živi v Budimpešti in na Long Islandu v ameriški zvezni državi New York. Kot višja znanstvena sodelavka je sodelovala z Inštitutom za umetnostno zgodovino na Raziskovalnem središču za humanistiko Madžarske akademije znanosti v Budimpešti. Je gostujoča profesorica na oddelku za zgodovino na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Iz umetnostne zgodovine je doktorirala na univerzi Eötvös Loránd v Budimpešti. Zanimajo jo zlasti vzhodno- in srednjeevropska umetnost, vprašanja spola, družbeno angažirana umetnost, javna umetnost, kritične teorije, postsocialistične razmere in nacionalizem v regiji.

 

Zdenka Badovinac je kustosinja in teoretičarka ter od leta 1993 direktorica Moderne galerije in (od leta 2011) Muzeja sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Kot kustosinja je pripravila veliko število razstav slovenskih in tujih umetnikov, zasnovala pa je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti, zbirko Moderne galerije Arteast 2000+. V delu sistematično obravnava procese redefiniranja zgodovine in vprašanja različnih avantgardnih tradicij v sodobni umetnosti; njen prvi tovrstni projekt je bila razstava Body and the East – od šestdesetih let do danes leta 1998 v Moderni galeriji. Bila je slovenska komisarka na beneškem bienalu (1993–1997, 2005) in avstrijska komisarka na Bienalu v São Paulu (2002). Med letoma 2011 in 2013 je bile predsednica CIMAM-a.

 

Manuel J. Borja-Villel je od leta 2008 direktor muzeja Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofía (MNCARS). Med letoma 1981 in 1983 je prejemal Fulbrightovo štipendijo. Leta 1989 je doktoriral iz umetnostne zgodovine na podiplomski šoli City University v New Yorku. Od leta 1990 do julija 1998 je bil direktor Fundació Antoni Tàpies (Fundacije Antoni Tàpies) v Barceloni. Od julija 1998 do januarja 2008 je bil direktor Museu d’Art Contemporani de Barcelona (MACBA). Od avgusta 2007 do novembra 2010 je bil predsednik CIMAM (mednarodnega odbora za muzeje in zbirke moderne umetnosti, povezanega z ICOM). Trenutno je član več mednarodnih organizacij, med drugim Fundacije za umetnostne pobude (FfAI).

 

Catherine David je od leta 2014 namestnica direktorja Nacionalnega muzeja moderne umetnosti - Centra Georges Pompidou v Parizu, kjer je med letoma 1982 in 1990 delala kot kuratorka. Med letoma 1990 in 1994 je bila kuratorka narodne galerije Jeu du Paume, od leta 1994 do 1997 pa umetniška direktorica razstave Documenta X v nemškem Kasslu. Leta 1998 je bila direktorica dolgoročnega projekta Sodobne arabske reprezentacije (Contemporary Arab Representations), ki ga je izvedla fundacija Tàpies v Barceloni, na ogled pa je bil v fundaciji Tapiès v Barceloni, muzeju KWand v Berlinu in muzeju Bild Museet v Umëi. Med letoma 2000 in 2004 je bila direktorica umetnostne ustanove Witte de With v nizozemskem Rotterdamu.

 

Jekaterina Degot je umetnostna zgodovinarka, publicistka in kuratorka. Je umetniška direktorica na Akademiji svetovne umetnost v Kölnu in profesorica na Moskovski šoli fotografije Rodčenko. Pri delu se posveča estetskim in družbenopolitičnim vprašanjem v Rusiji, zlasti v postsovjetskem obdobju. Med njene najnovejše kuratorske projekte spadajo: Ponedeljek se začne v soboto (Monday Begins on Saturday), prva bergenska skupščina, Bergen, Norveška 2013 (z Davidom Riffom); Umetnost po koncu sveta (Art After the End of the World), diskusijska platforma na kijevskem bienalu sodobne umetnosti Arsenale 2012; Moskovski avditorij (Auditorium Moscow) v sodelovanju z varšavskim muzejem sodobne umetnosti, Moskva 2011 (z Joanno Mytkovsko in Davidom Riffom). Souredila je zbornik Post-Post-Soviet? Art, Politics and Society in Russia at the Turn of the Decade (Chicago University Press 2013). Živi in dela v Kölnu in Moskvi. 

 

Okwui Enwezor je direktor muzeja Haus der Kunst v Münchnu. Leta 2015 je bil umetniški direktor 56. Beneškega bienala. Bil je umetniški direktor več mednarodnih razstav, med drugim La Triennala leta 2012 v Parizu, 7. bienala v Gwangjuju, 2. bienala v Sevilli, Documente 11 v Kasslu in 2. bienala v Johannesburgu. Je nekdanji dekan za akademske zadeve in višji podpredsednik Umetnostnega inštituta v San Franciscu, med drugim pa je bil tudi gostujoči profesor na univerzi Columbia v New Yorku, na Univerzi v Pittsburghu in na Univerzi Illinois v kraju Urbana-Champaign. Enwezor je bil gostujoči profesor na Inštitutu za likovno umetnost na Univerzi New York v programu Kirk Varnedoe, leta 2013 pa globalni profesor na oddelku za umetnostno zgodovino na Univerzi New York.

 

Charles Esche je kurator in publicist. Je direktor muzeja Van Abbemuseum v Eindhovnu in sourednik in soustanovitelj revije in založbe Afterall, ki ima sedež na kolidžu Central St. Martins v Londonu. Poleg dela v institucijah je kot (so)kurator sodeloval tudi na številnih mednarodnih razstavah, med drugim Le Musée Égaré v Toulousu (2016), bienalu v Džakarti (2015), bienalu v Sao Paulu (2014), na Trienalu sodobne umetnosti U3 v Ljubljani (2011), na bienalu Riwaq v Ramali z Reemom Faddo (2007 in 2009), na Istanbulskem bienalu z Vasifom Kortunom (2005) in na bienalu v Gwangjuju s Hou Hanrujem (2002). Predava na kolidžu Central Saint Martins in na Akademiji Jana van Eycka v Maastrichtu. Je član upravnega odbora konfederacije Internacionala in predsednik ustanove CASCO v Utrechtu.

 

Beáta Hock trenutno dela kot znanstvena sodelavka na Središču za zgodovino in kulturo vzhodne srednje Evrope v Leipzigu, pri delu raziskovalnega sklopa "Transnacionalizacija in kulturne identitete" pa sodeluje z dvema projektoma: "Vpisovanje vzhodne Evrope v socialistični svet s pomočjo umetnosti (Inscribing Eastern Europe into a socialist world through art)" in “Umetnost-umetnik-politika: ikone v spremenljivem odnosu (Art-Artist-Politics: Icons in shifting relationship)”. Doktorirala je iz primerjalnih študij spola na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti in predavala na Srednjeevropski univerzi in Univerzi za likovno umetnost v Budimpešti ter na Univerzi v Leipzigu. Leta 2015/16 je bila gostujoča profesorica v programu Marie-Louise Motesiczky na Courtaldovem umetniškem inštitutu Univerze v Londonu. Je raziskovalka in predavateljica na področjih umetnostne zgodovine, feministične kulturne teorije in kulturnih razsežnosti globalne hladne vojne.

 

Tímea Junghaus je umetnostna zgodovinarka in kuratorka, ki živi v Budimpešti. Bila je kuratorka prvega romskega paviljona (2007) na 52. Beneškem bienalu in je sourednica obsežne publikacije o evropski romski likovni umetnosti Spoznajte svoje sosede - sodobna romska umetnost iz Evrope (Meet Your Neighbours – Contemporary Roma Art from Europe, 2006). Veliko je raziskovala in objavljala na temo povezav med moderno in sodobno umetnostjo in kritično teorijo, zlasti pri vprašanjih kulturnih razlik, kolonializma in zastopanosti manjšin. Od leta 2010 je zaposlena kot raziskovalka Inštituta za umetnostno zgodovino Madžarske akademije znanosti.

 

Magdalena Radomska je postmarksistična umetnostna zgodovinarka in zgodovinarka filozofije ter docentka na univerzi Adama Mickiewicza v Poznanju na Poljskem. Doktorirala je iz umetnostne zgodovine in bila štipendistka Courtaldovega umetniškega inštituta v Londonu, Madžarske akademije znanosti v Budimpešti in univerza Eötvös Loránd v Budimpešti. Bila je direktorica in predavateljica na tečaju Pisanje humanistike po padcu komunizma (Writing Humanities after the Fall of Communism), ki je se leta 2009 odvijal na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Leta 2013 je izdala knjigo Politika gibanj madžarske neoavantgarde (The Politics of Movements of Hungarian Neoavantgarde) (1966-80). Radomska se trenutno ukvarja z raziskovanjem postkomunistične umetnosti v postkomunistični Evropi in s kritiko kapitalizma, kot drugo doktorsko disertacijo pa piše monografijo o postmarksizmu.

 

Peter Weibel je od leta 1999 direktor ZKM | Središča za umetnost in medije Karlsruhe. Od leta 1984 je profesor na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Od leta 1984 do 1989 je bil vodja laboratorija za digitalno umetnost na medijskem oddelku Univerze New York v Buffalu, leta 1989 pa je ustanovil Inštitut za nove medije na Städelschule  v Frankfurtu na Majni in ostal njegov direktor do leta 1995. Od leta 1986 do 1995 je bil umetniški direktor platforme Ars Electronica v Linzu, od leta 1993 do 1999 pa je skrbel za avstrijske paviljone na Beneškem bienalu. Leta 2008 je bil umetniški direktor bienala v Sevilli (BIACS3), leta 2011 pa umetniški direktor 4. bienala sodobne umetnosti v Moskvi. Od leta 1993 do 1998 je bil glavni kustos Neue Galerie v Gradcu. Od leta 2015 je kurator bienala projekcijske umetnosti lichtsicht 5 v Bad Rothenfeldeju. Leta 2015 je bil imenovan za častnega člana Ruske akademije umetnosti v Moskvi.

 

Kaj, kako in za koga / WHW je kuratorski kolektiv, ki so ga leta 1999 ustanovili v Zagrebu in Berlinu. Sestavljajo ga Ivet Ćurlin, Ana Dević, Nataša Ilić in Sabina Sabolović ter oblikovalec in publicist Dejan Kršić. WHW organizira vrsto produkcijskih, razstavnih in založniških projektov in vodi galerijo Nova v Zagrebu. WHW že od začetka razvija modele, utemeljene na kolektivnem načinu delovanja, ustvarjalni rabi javnega prostora in sodelovanju med partnerji iz različnih okolij. Projekti WHW, ki jih oblikuje predvsem format razstav, so zasnovani kot platforme za progresivne načine kulturne produkcije in refleksije družbene resničnosti.

 
Priporočamo