Gledališče sester Scipion Nasice: Retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom, 1986. Foto: Marko Modic
Predavanje Aleša Erjavca v sklopu programa razstave NSK od Kapitala do kapitala: Neue Slowenische Kunst - dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v četrtek, 4. junija, ob 18. uri v avditoriju Moderne galerije. V predavanju bo predstavljena estetska revolucija kot jo je NSK uresničeval od Ljubljane do Moskve in nazaj.
Uradna spletna stran ob razstavi NSK od Kapitala do kapitala.
Medtem ko piše revolucionarni članek, Vladimir Iljič iz ulice pod seboj zasliši glasove in potem vpitje množice, ki si daje duška v svojem revolucionarnem navdušenju. Ko nato nekaj časa neuspešno poskuša nadaljevati s pisanjem, Lenin odloži pero ter odide še sam na ulico, rekoč da “je bolj zadovoljujoče in koristno deliti to ‘izkustvo revolucije’ kot pa o njem pisati.”
Tudi “estetska revolucija” je zgrajena na podobnem entuziazmu. Politična in družbena revolucija se vidno pojavi s francosko revolucijo, ki ji nato sledi njen prenešeni pomen pri Kantu. Kot estetska revolucija jo najdemo v 19. stoletju pri Friedrichu von Schleglu in nato v 20. stoletju pri Andréju Malrauxu v delu La Métamorphose des dieux (1957), kjer aplicira ta pojem na vključevanje nezahodnih verskih predmetov v sfero umetnosti. Njegovo uporabo znova zasledimo pri Jacquesu Rancièrju.
Estetska revolucija temeljito učinkuje na načine našega izkustva in občutenja sveta, jih preoblikuje, ter pomembno spreminja način na katerega dojemamo in doživljamo realnost. Usmerjena je k “redistribuciji čutnega” (Jacques Rancière), da bi tvorila načine na katere “sistem delitev pripiše dele, priskrbi pomene ter določa razmerja med stvarmi in običajnim skupnim svetom.”
V svoji nedavni knjigi Aisthesis (2011) Jacques Rancière sledi Marxu, ko zapiše, da je “socialna revolucija hčerka estetske revolucije.” Ta ugotovitev nas spomni na opazko Miklósa Szabolczija iz leta 1973, češ da je revolucija brez avantgarde v umetnosti v resnici psevdorevolucija.
Mar je gibanje NSK izpeljalo estetsko revolucijo, ki pa ni temeljila na razredu pač pa na narodu? To je eno od vprašanj na katerega bomo odgovorili v predavanju, in ki nas pripelje do drugega, namreč do znane trditve Josipa Vidmarja iz leta 1932, kjer ta trdi, da bo Ljubljana postala naslednje Atene ali Firence, in znana po svoji kulturi ter bo na ta način dosegla svojo prepoznavnost v svetu. Ali je NSK uresničil to idejo? A.E.
Besedilo: Aleš Erjavec: Estetska revolucija.pdf
Aleš Erjavec je znanstveni svetnik na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, profesor estetike na Univerzi v Ljubljani in gostujoči profesor na Univerzi Jiao Tong v Šanghaju. Je avtor, soavtor ali urednik petnajstih knjig, ki so izšle v Ljubljani, Sarajevu, Berkeleyu, Beogradu, Jilinu, Taipeju, Newcastlu in Durhamu. Ukvarja se zlasti z estetiko, sodobno filozofijo, sodobno umetnostno zgodovino in kulturnimi študiji.
Razstava je del petletnega programa Rabe umetnosti – dediščina let 1848 in 1989, ki ga vodi konfederacija muzejev Internacionala. Podpirajo jo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Program Kultura Evropske unije in Foundation for Arts Initiatives. Publikacijo, ki spremlja razstavo, podpirata Kontakt, zbirka Erste Group in Fundacija ERSTE, njen soizdajatelj in distributer pa je MIT Press.
