V devetdesetih letih se je ukrajinska umetnostna scena najhitreje razvila v Kijevu, Harkovu in Odesi. Če sta na začetku desetletja pri tem vodili prvo omenjeni mesti, pa so ob koncu desetletja kritiki v Odesi zaznali pravi umetniški bum, povezan z dejavnostmi dveh umetnostnih institucij, Centra za sodobno umetnost Irs in Novega umetniškega društva. Slednjega je vodil Oleksandr Rojtburd, ki ga lahko upravičeno imenujemo gibalo ukrajinskega umetniškega življenja v tistem obdobju.

Rojtburd je delal v raznovrstnih tehnikah in zvrsteh ter se načrtno izogibal temu, da bi se njegova umetnost pripisovala kateremu koli umetniškemu gibanju. Modro je ocenil, da je »postmoderno začasna diagnoza«, zato ga je imenovati klasični umetnik tako absurdno, kot govoriti, denimo, o »klasiku poznega fevdalizma«.

Legendarni Harald Szeemann je Roitburdovo delo Psihedelični vdor oklepnice Potemkin v tavtološke halucinacije Sergeja Eisensteina izbral za osrednji del 49. beneškega bienala, Plato človeštva. A delo ni vredno pozornosti zgolj zaradi tega. Temelji na epski Oklepnici Potemkin (1925) Sergeja Eisensteina, ki je s filmom o revoluciji leta 1905 sprožil revolucijo v filmski industriji svoje dobe.

Rojtburdu se je zdelo pomembno, da je slavni režiser del filma posnel v Odesi in osnoval nekatere mestne like na resničnih ljudeh (breznogi mož na stopnicah je čistilec čevljev striček Vanja, ki ga je poznala vsa Odesa). Rojtburd je ponovno zmontiral več odlomkov, ki se navezujejo na njegovo rodno mesto, v večplastno nadrealistično pripoved. V filmu se posnetki iz Oklepnice ponavljajo in pogosto prepletajo z dramatizacijami, ki jih je posnel Rojtburd s skupino umetnikov z odeške scene v devetdesetih letih. Tako je združil preteklost in sedanjost, klasično in sodobno, pri tem pa ustvaril obsežno, sugestivno umetnino.

Oleksandr Rojtburd (Alexander Roitburd)
Psihadelični vdor oklepnice Potemkin v tavtološke halucinacije Sergeja Eisensteina, 1998
č/b video, 54’ 14’’
© Moderna galerija, Ljubljana