MAXXI, Rim, razstava Večje of meneportretnimi plakati Igorja Grubića, Angelji z umazanimi obrazi (2004-2006). Z dovoljenjem: MAXXXI, Rim
5. maj — 12. september 2021
Kustosinja: Zdenka Badovinac
Kustosinja sodelavka: Giulia Ferracci
Razstava je na ogled v italijanskem nacionalnem muzeju umetnosti 21. stoletja MAXXI v Rimu.
Devet nenavadnih angelov nas motri z velikih oken Galerije 3 v MAXXI-ju. Obešeni nad ploščadjo se zdijo, kot bi bdeli nad muzejem. Upodobljeni so na velikih fotografijah: sedijo, oblečeni v delovne kombinezone, sajastih obrazov, z belimi krili, naslikanimi na kovinskih ploščah. To so Angeli umazanih obrazov, protagonisti fotografskega ciklusa Igorja Grubića, ki upodablja rudarje iz kolubarskega premogovnega bazena v Srbiji. Prav stavka rudarjev leta 2000, ki je združila na tisoče ljudi, je zaznamovala začetek padca Miloševićevega režima.
Neopevani junaki, a vendarle ljudje, zmožni vplivati na potek političnih dogodkov in zgodovine: prav njim, tem junaškim državljanom, ki pogosto ostanejo nevidni in tihi, in solidarnosti ter velikim idealom, ki jih danes potrebujemo bolj kot kdaj prej, je posvečena razstava Večje od mene. Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije kustosinje Zdenke Badovinac v sodelovanju z Giulio Ferracci, ki bo na ogled v Galeriji 3 Narodnega muzeja umetnosti 21. stoletja MAXXI od 5. maja do 12. septembra 2021.
Kompleksni mozaik razstave, sestavljen iz skoraj sto del preko šestdeset avtorjev iz dežel nekdanje Jugoslavije, pripoveduje ne le težko zgodbo ozemlja, ki so ga stoletja prečile vojne, spopadi in nestabilnost, ampak opisuje tudi utopije države – socialistične Jugoslavije –, ki so bile izhodiščno zasnovane na ideji bratstva med narodi in delavske enotnosti.
Od dni druge svetovne vojne do dramatičnih državljanskih vojn, od procesov osamosvajanja do sedanjih let – ti umetniki se soočajo s svojo zgodovino, reinterpretirano v gestah junakov, ki so na različne načine in v različnih obdobjih žrtvovali svoje lastno življenje za druge v imenu nekega višjega ideala, nečesa »večjega od njih«, kot pravi naslov razstave.
A bolj kot s preteklostjo se razstava ukvarja s sedanjostjo. Govori o našem času globalizacije, potrošništva, moči, ki izhaja iz novih tehnologij, okoljskih in begunskih kriz. Živimo v času, ki mu vse bolj vladajo cinizem, strah pred drugim, potrošništvo in dramatične posledice modela hiperkonkurenčne, bolj in bolj individualistične družbe, razstava Večje od mene pa nam prinaša sporočilo miru, svobode, enakosti, bratstva in trajnosti.
Giovanna Melandri, predsednica Fundacije MAXXI, pravi: »MAXXI že dolga leta raziskuje umetniško vrenje onkraj sredozemskega in bližnjevzhodnega obzorja, na območjih, kjer se zgodovinske rane še niso zacelile. To je rdeča nit naših raziskav, orodje 'kulturne diplomacije', ki skuša z znanjem in širjenjem umetnosti ponuditi možno reinterpretacijo zgodovine in luč, s katero bi raziskovali prihodnost. Ta razstava opisuje umetniško sceno na ozemlju, ki ga že stoletja pretresajo številni prevrati. Glasovi in senzibilnost predstavljenih umetnikov in umetnic raziskujejo globoko prepletenost nacionalizmov in zasukov izčrpavajočega kapitalizma; govorijo nam o drugem pogledu na človeka in skupnost. Ko jih pogledamo od bližje, prikličejo drugačno, socialno, trajnostno Evropo, v kateri lahko identitete in kulture sobivajo in se medsebojno oplajajo. Morda je to izziv, s katerim bi se morali vsi ukvarjati.«
Hou Hanru, umetniški vodja MAXXI-ja: »S tem projektom MAXXI nadaljuje raziskovanje interakcij Italije in širše regije Sredozemlja ter osvetljuje dinamiko nenehnega oblikovanja in preoblikovanja umetniškega, kulturnega in geopolitičnega prostora, ki mu rečemo Evropa, spreminjajoče se regije, ki je ključna za prestrukturiranje globaliziranega sveta.«
Zdenka Badovinac pravi: »Koncept razstave opisuje dve sili, ki sta 'večji od mene', se pravi, večji od nas posameznikov. Ena je ideja, vrednota, za katero bi bil človek pripravljen umreti. To se nanaša na junaštvo, na vprašanje: Kaj so danes relevantne junaške geste? Pri drugi pa gre za globalni kapital, totalno moč, ki danes obvladuje vse. Razstava sicer res primarno govori o tej dvojnosti, ki se skriva v naslovu, dvojnosti med idealom in pragmatičnostjo, vendar pa obenem to dvojnost presega z vnosom tretjega elementa v pripoved. Poudariti je treba, da sta oba vidika, tako idealistični kot pragmatični, zelo človeška. Vendar pa je to le navidezno, saj je tretja sila, nečloveški glas, glas narave, prisoten vsepovsod na razstavi.«
Fhoto © Musacchio, Ianniello & Pasqualini, z dovoljenjem Fondazione MAXXI
