Andrzej Wróblewski

Čakalnica 

Kustosi: Wojciech Grzybała, Marko Jenko, Magdalena Ziółkowska

Trajanje: 15. oktober 2020 – 10. januar 2021

Odprtje: četrtek, 15. oktobra 2020, ob 20.00

Moderna galerija, Ljubljana

V sodelovanju: Fundacija Andrzej Wróblewski in Inštitut Adam Mickiewicz

Posebna zahvala: Wojciech Grzybała

KATALOG

Urednika kataloga: Magdalena Ziółkowska, Wojciech Grzybała

Teksti: Zdenka Badovinac, Ivana Bago, Branislav Dimitrijević, Wojciech Grzybała, Marko Jenko, Ljiljana Kolešnik, Barbara Majewska, Ewa Majewska, Andrzej Wróblewski, Magdalena Ziółkowska

Oblikovanje: Łukasz Paluch

Založnik in distributer: Hatje Cantz

Katalog je podprl Inštitut Adam Mickiewicz

Spletni ogled

Razstavni vodič [PDF]

Monotipije v četrti sobi [PDF]

Lahko bi rekli: bilo je nekoč na Vzhodu…, če bi se sklicevali na sicer rahlo neustrezni slovenski prevod znamenitega filma Bilo je nekoč na Divjem zahodu. In v Jugoslaviji, bi lahko dodali. A kaj je bilo nekoč tam? Toda pravilnejši prevod naslova filma bi nas moral usmeriti še k nečemu drugemu: nekoč je bil Vzhod oziroma nekaj takega kot Vzhod. Nekoč je še obstajal, tako kot Jugoslavija. Čemu se danes vračati k tej preteklosti, ne zgolj v oziru raziskovanja povojnega modernizma na nekoč socialističnem Vzhodu in nikakor ne pod že modno prisilo aktualizacij preteklega z vidika naše, tudi (post-) pandemične sedanjosti? Kaj če bi najprej aktualizirali našo sedanjost? Kje smo mi glede na tisti čas? V ospredju je vprašanje neke (pretekle) Ideje, njenega današnjega zvajanja na pretekle posledice, ki so prej dokaz njenega izdajstva, predvsem pa vprašanje prihodnosti, ki jo že ustvarjamo in v katero se bomo prebudili, celo onkraj našega trenutnega zavedanja. V kakšno prihodnost torej? In kaj je pravzaprav naša sedanjost? V natanko tem oziru pričujoči razstavni projekt izpostavlja temo čakalnice kot poseben detajl Vzhoda, in sicer prav kolikor se nam kot pars pro toto kaže v delu poljskega slikarja Andrzeja Wróblewskega, ki je leta 1956 obiskal Jugoslavijo, takrat že v primežu vsesplošne modernizacije po usodnem letu 1948, v času odjuge po Stalinovi smrti leta 1953 oziroma tik po znamenitem poljskem oktobru leta 1956. 

O umetniku

Andrzej Wróblewski je bil slikar, umetnostni zgodovinar in umetnostni kritik, eden vodilnih predstavnikov povojne srednje- in vzhodnoevropske umetnosti. Rodil se je leta 1927 v Vilni. Diplomiral je na Jagelonski univerzi iz umetnostne zgodovine in na Akademiji likovnih umetnosti v Krakovu, kjer je postal asistent na oddelku za slikarstvo. Leta 1953 je dobil posebno priznanje na Festivalu v Bukarešti, udeležil se je tudi številnih poljskih razstav, vključno z znamenito razstavo v Arsenalu leta 1955 pod sloganom »Proti vojni – Proti fašizmu«. Znana je njegova samostojna razstava del na papirju v Klubu Sindikata poljskih pisateljev v Varšavi leta 1956, ki jo je organiziral skupaj s prijatelji, med katerimi je bil tudi znameniti režiser Andrzej Wajda (1926–2016). Istega leta je od oktobra do novembra potoval po Jugoslaviji skupaj s kritičarko Barbaro Majewsko. Na tritedenskem popotovanju skozi Beograd, Ljubljano, Skopje, Zagreb, a tudi Portorož, Piran in Ohrid, sta se seznanila z umetnostnim življenjem in muzeji tedanje Jugoslavije ter z njenimi arhitekturnimi dosežki. Vse te izkušnje je mogoče zaslediti v delu Wróblewskega v zadnjih mesecih življenja, pred srčnim infarktom v Tatrah leta 1957.

O razstavi

Gre za prvo mednarodno razstavo tega poljskega slikarja, v celoti posvečeno njegovemu potovanju po Jugoslaviji in njegovemu poznemu delu. Na ogled ponuja več kot 120 njegovih del, ki so nastala med letoma 1955 in 1957. Kustosi razstave so se odločili, da se osredotočijo na obdobje med 10. majem 1954, ko se je Wróblewskemu rodil sin, in njegovo zgodnjo smrtjo 23. marca 1957. Krepka večina izbranih del ni bila še nikdar na ogled, nekatera pa za širše občinstvo nazadnje leta 1958. Razstavljena so tudi tako znamenita dela, kot so Čakalnica I, Vrsta se nadaljuje; Čakalnica II, (Spremenitev v stol I); in Nagrobnik, (Ženskarjev nagrobnik), poleg številnih gvašev, monotipij in nekaj ducatov del velikega formata, ki so nastala na rjavem ovojnem papirju.

Koncept razstave temelji na več točkah: najprej na figurah, ki so kot privezane na stol, se vanj celo spremenijo, kot v pričakovanju, zamišljenosti in brezčasju; »razgrajene«, anonimne in ob svojo individualnost. Ta »mentaliteta čakalnice«, kot jo je v katalogu documenta IX orisal nemški dramatik Heiner Müller, naj bi bila značilna prav za izkušnjo nekdanje socialistične Srednje in Vzhodne Evrope. Četudi se je vsakdan v socialistični Jugoslaviji v marsičem razlikoval od sočasnih družbenih in umetnostnih okoliščin na Poljskem in v drugih državah za železno zaveso, nam gledišče čakalnice omogoča stik z univerzalnim, ki seže v srž etične, moralne in telesne eksistence, obenem pa je tudi delo čustvovanja in žalovanja. V tem oziru je na razstavi vzpostavljen dialog med toposom čakanja v delu Wróblewskega (tu je treba omeniti še njegov osnutek scenarija za kratki film Čakalnica, o katerem v katalogu več spregovori kustos Moderne galerije Marko Jenko) in izborom iz serije čakalnic slovenskega slikarja Marjana Dovjaka (1928–1971), ki so nastale prav v petdesetih letih. Razstava bo poleg ožjega izbora slovenskih in tedanjih jugoslovanskih umetnikov vzpostavila tudi dialog s stalno razstavo umetnosti 20. stoletja v Moderni galeriji: kako sta Wróblewski in Majewska videla dela slovenskih umetnikov, kot so Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, Riko Debenjak, Stane Kregar in Marko Šuštaršič? Pri vprašanju čakanja gre obenem za uvodni vidik raziskovanja slovenske oziroma jugoslovanske umetnosti petdesetih let, zlasti abstrakcije med letoma 1948 in 1963, ki se ji Moderna galerija že posveča za prihajajoče obdobje (mednarodna razstava, predvidena za leto 2022).

Razstava sloni na šestih temah. Prva tema je rekonstrukcija potovanja Andrzeja Wróblewskega in kritičarke Barbare Majewske po Jugoslaviji med 30. oktobrom in 21. novembrom 1956. Kustosi zato vključujejo številno arhivsko gradivo, fotografije in seveda umetnine, ki se neposredno sklicujejo na navdihe iz jugoslovanske umetnosti, a tudi iz pokrajin, folklore, lokalne arhitekture in stečkov. Druga tema razstave je umetnikovo vsakdanje življenje in pojem starševstva, zlasti materinstva. Številni portreti njegove žene, akti, notranjščine umetnikovega krakovskega stanovanja in ateljeja so v dialogu s slavnim platnom Matere, Antifašistke, ki ga je umetnik vključil na Razstavo mlade umetnosti pod sloganom »Proti vojni – Proti fašizmu«. Naslednja tema je osrednja tema razstave, tj. čakanje – neverjeten inventar čakalnic, vrst in spremenitev figur v stole. Gre za dela, ki jih je Wróblewski razstavil na 3. razstavi Salona Po Prostu v Judovskem gledališču v Varšavi avgusta 1956. Predstavljena so skupaj z različnimi podobami ženskih figur in portreti mladega modela. Poseben prostor je namenjen delom z motivom dečka, ki je v umetnikovem poznem obdobju zelo pomemben. Zadnji del razstave združuje 33 ohranjenih (od doslej evidentiranih 35) monotipij. Wróblewski jih je sicer ustvaril 81, po vsej verjetnosti v zadnjih tednih svojega življenja. Glede na to, da se sklicujejo na vse pomembne teme, ki so ga zaposlovale vse življenje, to serijo monotipij lahko vzamemo kot njegovo »umetniško oporoko«.

Zahvaljujemo se vsem javnim in zasebnim posojevalcem umetniških del v Sloveniji in tujini ter vsem, ki so nam kakorkoli pomagali uresničiti ta zahteven projekt.

Razstavo sta podprli Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino Republike Poljske in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.