Stephen Petegorsky © Steve Paxton in Nancy Stark Smith duet (1980) naslonjeni na steni, od leve proti desni: Lisa Nelson, Danny Lepkoff in Christina Svane

Gestes du Contact Improvisation [Dejanja kontaktne improvizacije] je potujoča razstava francoskega muzeja Musée de la danse kuratorja Romaina Bigéja. Nastala je z namenom povezovanja in naselitve nejasnega vmesnega prostora med plesnim studiem in muzejem. V Ljubljani je razstava prikazana v Stari mesti elektrarni (SMEEL) in v Začasnem slovenskem plesnem arhivu v +MSUM.

Razstava je del festivala kontaktne imporovizacije Dance in the City 2

Organizacija: Moave psihologija v gibanju

O kontaktni improvizaciji

Contact Improvisations [Kontaktne improvizacije] je naslov dela, ki ga je leta 1972 v New Yorku ustvarila skupina atletov, telovadcev in plesalcev pod vodstvom koreografa in improvizatorja Steva Paxtona z namenom raziskave raznovrstnih vidikov dotika. Kaj se zgodi, ko se koža sreča s kožo? Kako se lahko uglasimo drug z drugim? Kaj počnemo takrat, ko ne vemo, kaj bomo storili v naslednjem trenutku?

Od takrat pa do danes se je to delo, v katerem so gibalci skakali drug na drugega, preizkušali trke, dotike in dvige, preoblikovalo v eksperimentalno plesno obliko, ki se jo izvaja po vsem svetu.

V mnogih evropskih, azijskih, afriških in ameriških mestih se tujci srečujejo preko dotika v improviziranih jamih, v času-prostoru raziskovanja atletike in intimnosti dotika.

Ples s svobodno avtorsko pravico

Ena od značilnosti kontaktne improvizacije je, da so se njeni pobudniki odločili, da ne bodo avtorsko zaščitili te plesne oblike in da bodo pustili možnost, da jo lahko kdorkoli ponovno izumi, uči in raziskuje. Ta anarhistična naravnanost je bila ključna za uspešnost kontaktne improvizacije in njeno široko razširjenost, hkrati pa je to tudi strukturna značilnost same prakse: plesni partnerji se v vsakem plesu zavežejo, da bodo v službi odnosa, ki ga soustvarjajo in odložijo, kolikor je mogoče, hierarhične vloge, ki jih spol, barva kože, razred, starost, telesne in kognitivne sposobnosti pogosto uvajajo v človeške odnose.

Toliko politična praksa kot koreografska pustolovščina, ki se vije skozi pet desetletij, kontaktna improvizacija obljublja, da lahko obnovimo naše čutne zemljevide in našo domišljijo za skupno delovanje.

Dotikanje, razveljavljanje, ne-delanje, padanje, pisanje

Od zunaj kontaktna improvizacija izgleda kot igra mladičev, seks, dremanje, akrobacije. Od znotraj kontakterji živijo v svetu vrtincev, potopljeni v kopel zaznav dotika in teže. V nenehnem medsebojnem pogajanju, ne vedoč, kaj se ima zgoditi, plesalci raziskujejo drug drugega preko dotika in giba.

Razstava skuša ustvariti občutenje teh zunanjih in notranjih dejanj, ki jih kontakterji doživljajo znotraj sebe.To se izraža skozi pet dejanj: dotikanje, ne-delanje, pisanje, padanje, razveljavljanje. Teh pet dejanj opredeljuje prakso: omogoča pogled na njeno zgodovino in na predvideno sedanjost. Da je ta primerjava možna, razstava nikoli ni brez plesalcev: prikazujemo filme, plesne revije, ponujamo zvočne posnetke z vodenimi praksami plesalcev, najpomembnejše pa je, da vadimo. Vsak dan razstave so plesalci na ogled, medtem ko vadijo v okviru delavnic in jamov, kjer srečujejo neznance 's kože na kožo' in eksperimentirajo z osnovnimi občutki teže, dotika in gibanja skupaj z drugim telesom.

Razstava prikazuje video dela VideoDa (Lisa Nelson, Steve Paxton, Stephen Petergorsky in Nancy Stark Smith), Ishmaela Houstona-Jonesa in Freda Hollanda ter Contredanse (Florence Corin in Baptiste Adrien), skupaj z zbirko revij Contact Quarterly (sedanji urednici sta Nancy Stark Smith in Lisa Nelson), risbe Nancy Stark Smith in avdio posnetke Steva Paxtona in Žive Jerman. Prvotno jo je pripravil Romain Bigé za Musée de la danse Borisa Charmatza v Rennesu s pomočjo oblikovalskega kolektiva g-u-i in muzejske ekipe. V Stari mestni elektrarni zavoda Bunker v Ljubljani je bila razstava poustvarjena na pobudo in s pomočjo Žive Jerman.