»Revolucija mora biti šola neomejene misli.«
Kaj je revolucionarna razstava? Ali kaj je lahko revolucionarna razstava? Propagandni stroj proti nesprejemljivi sedanjosti? Raziskava eksperimentalnega jezika revolucije? Ali obravnava spremembe, vsiljuje spremembe, ali je sama sprememba? V luči nedavnih uporov proti sedanji krizi globalnega kapitalizma daje ponovno rojstvo »revolucije« tem vprašanjem drugačen zven. Revolucionarna razstava izkoristi trajne ruševine nedokončanih uporov za odpiranje novih poti. Gre za boj s sedanjostjo, vendar sedanjostjo, v kateri strašijo odmevi zgodovine.
Konkretni odmev, ki ga raziskujeva, je razstava Iz tretjega sveta (Del Tercer Mundo), postavljena v Pabellón Cuba januarja 1968. Bila je eden glavnih javnih dogodkov Havanskega kulturnega kongresa, velikega zborovanja, na katerem so skušali izoblikovati jezik za mednarodni boj proti imperializmu ter za dekolonizacijo in osvoboditev globalnega juga. Kongres je združeval različne stroke in prečil nacionalne meje ter pri tem združil na stotine umetnikov, pisateljev, učiteljev telovadbe, pesnikov, znanstvenikov, protipsihiatrov, feministk, militantnih borcev za pravice črncev, zobozdravnikov, ekonomistov, filozofov, študentov in aktivistov z večine sveta v poskusu, da bi povezali njihove boje in revolucionarne sile.
Kot pedagoška razstava je imela Iz tretjega sveta namen kartirati in reflektirati sodobno obubožanje sveta ter podati dinamičen prikaz ljudskega upora in odpora. Bila je multimedijska totalna instalacija, ki je z avdiovizualnimi tehnologijami ustvarjala celovito čutno pripoved z neonskimi animacijami, stripi, mehansko animiranimi velikimi plakati, satiričnimi filmskimi kolaži, protestnimi dioramami, zvočnimi efekti in tremi živimi živalmi (lamo in dvema levoma). Pri tem ni šlo za približevanje muzeja ljudem, ampak za uporabo jezika ulice in njegovo preoblikovanje v razstavno obliko.
Revolucionarna razstava zahteva večplasten jezik, ki se upira samemu jeziku. Odprta mora biti za destruktivne trke s sedanjostjo in se soočati z nadaljnjim obubožanjem že razlaščenih. Kot militantna raziskovalca sva ugotovila, da je prehod od refleksije o revolucionarni razstavi do nastanka revolucionarne razstave težak: ni dovolj zbrati znanja okrog nove teme, temveč je treba skonstruirati nov predmet, ki ne more pripadati nikomur.
