Jože Tisnikar
Po kataklizmi III, 1975
olje-tempera na papirju, 86 x 61 cm
Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec
Slika govori o drugi svetovni vojni, ko sem bil še deček v domačem kraju. Takrat sem v dolini videl pobite partizane in Nemce, pa tudi mnogo mrtvih konj. Dosti pozneje, ko sem spet premišljeval o vojnih časih, sem hotel pokazati, kaj se zgodi, če človek izgubi razsodnost. V spominu mi je ostal prizor s preživelim konjem, okrog katerega so ležala človeška trupla. Bilo je pretresljivo. Konj je bil prestrašen in zmeden, kot da ni mogel dojeti, kaj počno ljudje, zakaj ubijajo sebe in živali.
Tudi na sliki je konj obstal kot odrevenel, okrog njega pa so trupla. Ob njem leži njegov jezdec. Konj je penast in znojen od dirjanja.
Tisnikarjev opis motiva iz Nebojša Tomašević, Tisnikar, svet obujenih mrtvecev (Beograd: Jugoslovenska revija, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1978), © 1978 Revija, str. 138.
_____________________
Jože Tisnikar se je rodil leta 1928 v Mislinji pri Slovenj Gradcu; umrl je leta 1998 v Slovenj Gradcu. Pred vojno je obiskoval štiri leta osnovne šole, po vojni pa na služenju vojaškega roka tečaj za bolničarja. Po vrnitvi domov se je zaposlil kot bolničar na oddelku za hudo bolne v bolnišnici v Slovenj Gradcu, kjer je spoznal ravnatelja bolnišnice, dr. Staneta Strnada. Ta je Tisnikarja prvi spodbudil k likovnemu ustvarjanju in ostal njegov podpornik (tudi v najtežji fazi alkoholizma) ter ga seznanil z akademskim slikarjem Karlom Pečkom, ki je bil deset let Tisnikarjev mentor. Ko so v bolnišnici odprli prosekturo, so v njej zaposlili Tisnikarja; delal je večinoma ponoči in pripravljal umrle za obdukcijo. Tam je delal do upokojitve leta 1983.
Tisnikar je ustvarjal predvsem slike in risbe, motive pa črpal iz delovnega okolja in življenjskih izkušenj: bolnike, mrtve, ki so se zvrstili pred njim na mizi, njihove svojce, bolnišnične prostore in osebje, temačno nočno vzdušje, vrane, čričke, pošastne prikazni v deliriju, itd. Bolj kot splošna publika so vrednost njegovih slik prepoznali kritiki in po letu 1961 je začel razstavljati, od leta 1963 na razstavah Društva slovenskih likovnih umetnikov, leta 1979 pa je bil uvrščen na veliko pregledno razstavo Slovenska likovna umetnost 1945–1978 v Moderni galeriji, Ljubljana. Redno se je udeleževal likovnih kolonij. Odmevni sta bili samostojna razstava v Mali galeriji, Ljubljana, leta 1980 in velika retrospektivna razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec leta 1998. V tej galeriji hranijo največjo zbirko njegovih del, ki jo dopolnjujejo (soočajo) z deli drugih slovenskih umetnikov. Za delo je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1970, leta 1999 posthumno srebrni častni znak svobode Republike Slovenije in bil od leta 1997 častni občan Mislinje in Slovenj Gradca, kjer so mu leta 2003 odkrili spomenik. O njegovem delu je izšlo več monografij (1978, 1986, 1996) in bilo posnetih več dokumentarnih filmov (1963, 1978, 1998, 2012). Priznana je tudi njegova likovna zasnova lutkovne predstave Mrtvec pride po ljubico (1986).
