Oleg Kulik
Pesjak
Fargfabriken, Stockholm, 2. marec 1996
Podan je bil predlog, naj Kulik izvede svoj projekt Pesjak za razstavo Interpol, ki se je ukvarjala s problemom komuniciranja. Umetnik je bil povabljen kot nekakšen readymade, ki bo bival v posebej za to postavljenem pesjaku. Publika je bila posvarjena, da je kakršno koli komuniciranje z umetnikom, ki zavrača jezik kulture, nevarno in da nihče ne sme prestopiti meja njegovega teritorija. V skladu z logiko akcije je Kulik ugriznil nekega g. Lindquista, ki ni upošteval opozorila. Kulika je švedska policija aretirala. Ta performans in sploh cela razstava sta v medijih izzvala precejšen škandal. Interpol so poimenovali »dogodek, ki je razdelil umetnostni svet na Vzhod in Zahod«. Na zahtevo kustosov Manifeste 1 je Kulik objavil pojasnilo svojega dejanja.
In tu je odlomek iz njegovega pisma, napisanega 15. marca 1996:
Zakaj sem ugriznil človeka?
Odprto pismo Olega Kulika
/…/
Prizadet sem, da niti absolutna jasnost mojega performansa Pesjak (v sklopu razstave Interpol) dela ni zmogla ubraniti pred napačno interpretacijo. Zakaj sem bil na vseh štirih? Zakaj sem postal pes?
Pri tem, da sem se spustil na roke in kolena, gre za zavesten izpad iz človeškega horizonta, kar je povezano z občutkom konca antropocentrizma, s krizo ne le sodobne umetnosti, ampak tudi sodobne kulture nasploh. Njeno semiotično prezasičenost čutim kot svojo lastno tragedijo, to je prekomerno rafiniran kulturni jezik, ki privede do nesporazumov, odtujevanja in vzajemne iritacije med ljudmi.
Mislil sem, da se ti procesi v Rusiji občutijo bolj kot kjerkoli drugje. Mislil sem, da smo drugačni in da je razlog za to v nas samih, v večnih ambicijah kulturne velesile v razmerah nesolventnih dejanskih kulturnih dogodkov. V Moskvi sem postal pes, tam sem renčal in izkazoval pasjo vdanost umetnikovim ambicijam. Umetnikove izkušnje nisem nameraval izvoziti brez jezika ven iz moskovskega konteksta. A ko sem spoznaval zahodni kontekst, sem ugotovil, da je moj program primeren za uporabo tudi tam.
Umetnost kot dodatek supermarketu se mi zdi slepa ulica.
Zame se beseda »človek« ni več povezovala s pojmi »živ«, »čuteč« in »razumevajoč«, ampak so se začele ponujati asociacije kot »zlagan« in »nevaren«. Začel sem iskati kakšno osnovo zunaj človeka. A nad-človek zame predstavlja našo zverinsko naravo, ki ne potrebuje nobene zunanje razlage.
/…/
____________________
Oleg Kulik se je rodil v Kijevu v Ukrajini leta 1961. Leta 1979 je zaključil kijevsko Umetniško šolo in leta 1982 diplomiral na Višji šoli za geologijo in zemljemerstvo v Kijevu. Med letoma 1990 in 1993 je bil umetniški vodja Galerije Regina v Moskvi. Prejel je štipendijo berlinskega senata (1995/1996) in francoski red Officier de l’Ordre des Arts et des Lettres. Živi in dela v Moskvi. Z delom se je predstavil na številnih razstavah po vsem svetu, med njimi so: Art Riot: Post-Soviet Actionism. Saatchi Gallery, London, 2016; Frames, Galerija Regina, Moskva, 2013; Deep into Russia, Regina Gallery, London, 2012; Deep into Russia, Galleria Pack, Milano, 2010; New Sermon. Photos and Videos of Performances 1993–2003, galerija Rabouan Moussion, Pariz, 2008; OLEGKULIK. Chronicle. 1987–2007. Retrospective Exhibition, Centralna hiša umetnika, Moskva, 2007; Russia!, Guggenheim Museum, Bilbao, 2006; Berlin–Moscow, Zgodovinski muzej, Moskva, 2004; Live Culture, Tate Modern, London, 2003; Deep into Russia, S.M.A.K., Gent, 2001, I Bite America and America Bites Me (z Milo Bredihino), Deitch Projects, New York, 1997; Manifesta I (z Milo Bredihino), V-2, Rotterdam in Interpol, Fargfabriken, Stockholm, 1996. Poleg tega je njegovo delo tudi redno vključeno v pomembne bienalne razstave sodobne umetnosti: Moskovski bienale (2, 3, 4), Beneški bienale (47, 49, 50, 51), bienale v Valencii (1, 2), São Paulu (24), pa tudi na 1. kijevskem mednarodnem bienalu sodobne umetnosti leta 2012.
