Alexi Kukuljevic

Kukavica

stiropor, kovina, steklo, seme za ptice, poliuretanska pena, konstrukcijsko lepilo, barva v razpršilu, 61 x 46 cm, 2017

Človek je, konec koncev, samo žival. »Konec koncev«, »samo« – to jezikovno mašilo, ki je snov umetnosti, pomeni natanko nič. A s tem, ko ne pomeni nič, izdaja nelagodje do propozicije. Samo žival, nič drugega kot žival, res žival, morda žival. Konec koncev je ta, ki govori, žival in govori take ne-smisle: besede kot »konec koncev« in »samo«, kar iz nje dela žival, ki mora poudarjati svojo živalskost, kot si ptica s kljunom čisti perje. Ta poudarek pušča na živali znamenja, ki jo razpotegnejo in deformirajo in iz nje naredijo žival, ki ji ni udobno v njeni obliki, v njenem živalskem telesu. Potem po naključju pride mimo umetnik, se spotakne čez obliko njenega videza, kakor bi se oko pri branju zapletlo v vse te »samo« in »konec koncev«, in stvari samo še poslabša. Mar ni umetnik konec koncev samo človek? Če je človek žival in je umetnik človek, potem je umetnik samo žival. Logični silogizem, ki pušča odprto vprašanje, kakšne vrste žival bi lahko bil človek. Žival, ki nedvomno potrebuje ne-smisel, zaradi česar je umetnik čuden ptič. Le kaki kurji možgani, kak dodo, kak dada, kak tepec, kak Kukuljevic, gotovo gre za kakšno vrsto zmešane kukavice, bi rekel kaj takega, bi sploh pomislil, da takšne jezikovne prazne marnje nekaj dodajo s tem, da ne dodajo nič. Umetnik, bitje praznine, zasede svoje varno visoko mesto in si tam splete gnezdo označevalcev, ki pritegnejo oko nevarno daleč v luknjo, v katero izleže svoja jajca.

____________________

Alexi Kukuljevic je umetnik in filozof, ki živi na Dunaju. Je avtor knjige Liquidation World: On the Art of Living Absently, ki je izšla pri založbi MIT Press. Z delom se je predstavil mednarodno, med drugim v Palais de Tokyo v Parizu in na Institute of Contemporary Art v Philadelphii. Njegova zadnja samostojna razstava je nosila naslov BIRDWAR in bila prirejena v galeriji Åplus v Berlinu.