Jure Detela
Akcija v živalskem vrtu
Akcija, 1975
Jure Detela je 1. avgusta 1975 vdrl v ljubljanski živalski vrt, da bi osvobajal v njem zaprte gozdne živali. Pri tem se je izpostavil nevarnosti, saj je čuvaj nanj streljal. Detela je pozneje napisal, da se je v letih 1975–1977 ukvarjal s konceptualno umetnostjo; skoraj gotovo je (tudi) v tem kontekstu razumel tudi to akcijo, ki je bila nedvomno tudi konceptualno dejanje; spremil jo je s tekstom »Sporočilo«, ki ga je objavil v 2. številki študentskega časopisa Tribuna 1975/76 in v njem interpretiral svoje dejanje kot »totalno metaforo«, za katero je želel, da bi bila videna tako z njegove strani kot s strani živali: »Če je totalna metafora videna z obeh strani, tudi s tiste, na kateri so živali, potem je za živali outside pozicija izbrisana.« (Pozneje pa je prav v imenu odnosa do živali zastavil radikalno kritiko metaforičnega mišljenja kot takega.) Detela je s tem dejanjem dejansko udejanjil neko temeljno metaforo avantgarde: Kazimir Malevič je napisal: »Jaz sem izpustil vse ptice iz večne kletke, odprl sem vrata zverem zoološkega vrta.«[1] O postavitvi umetnosti v odnos do živali so razmišljali tudi nekateri drugi umetniki dvajsetega stoletja, ki so hoteli vzpostaviti novo razmerje med »umetnostjo« in »življenjem«; o tem je na primer razmišljal Joseph Beuys, ki je v Ameriki preživel teden dni s kojotom. Ampak Beuys se je dal s kojotom zapreti v zarešetkan prostor, Detela pa je odpiral kletke ...
Miklavž Komelj
______________________
Jure Detela (1951–1992) je v času svojega življenja objavil pesniški zbirki Zemljevidi (1978) in Mah in srebro (1983); tretja zbirka Tisoči krotkih oči pa je bila posthumno objavljena v knjigi Pesmi (1992). Večina njegovega pesniškega opusa je bila objavljena šele leta 2018 v dveh knjigah z naslovom Zbrane pesmi. Poleg tega je leta 1988 izšla njegova avtobiografska pripoved Pod strašnimi očmi pontonskih mostov, posthumno pa še Zapisi o umetnosti (2005) in dve knjigi krajših zapisov iz zapuščine z naslovom Orfični dokumenti (2011). Detela je razvil tudi daljnosežne ideje o umetnosti in o tem, kako preseči obstoječa razmerja med ljudmi in živalmi; bil je prvi, ki je v Sloveniji pisal o živalskih pravicah; danes odkrivamo, da so bile njegove ideje prelomne tudi v svetovnem merilu. O svojih pesmih je napisal: »Želim si doseči tisto dobesednost, ki omogoča, da v svetu pesmi bitja in stvari nastopajo z vso možno širino svojega bivanja in z vsemi svojimi možnimi razodevanji, razen s tistimi, ki jih dobesedni kontekst pesmi eksplicitno izključuje.« V tem je videl pot k sublimnemu, ki presega človeško stanje. »(T)isti, ki bojo uporabljali v pesmih besede po moji metodi, ne bojo ljudje. (…) Zase ne vem, ali sem človek ali ne.«
[1]Prim. Kazimir Malevič, Чepнuй kвadpam (Sankt Peterburg: Izdatelstvo Azbuka, 2001), str. 56; prevod citata M. K.
