Nove tendence v evropski in ameriški umetnosti, t. i. nove slike (nuova immagine, neoekspresionizem, Neue Wilde, Bad Painting, New Image Painting), so že v začetku osemdesetih let našle sogovornike na jugoslovanski umetnostni sceni. Poleg študijskih izpopolnjevanj umetnikov v tujini sta imeli pomembno vlogo potujoča razstava Ameriško slikarstvo sedemdesetih let, ki je bila na ogled v več jugoslovanskih mestih, jeseni 1979 tudi v Moderni galeriji v Ljubljani, in leta 1980 sekcija beneškega bienala, imenovana Aperto, ki sta jo kurirala Harald Szeemann in italijanski umetnostni kritik Achille Bonito Oliva.

K uveljavitvi novega umetniškega toka, t. i. nove podobe, so s svojim razstavnim programom pomembno prispevale Obalne galerije Piran (Mestna galerija Piran, Galerija Loža, Galerija Meduza). Ključno vlogo pri tem je imel njihov umetniški vodja Andrej Medved. Skupaj z Bonitom Olivo sta leta 1981/1982 v Galeriji Meduza v Kopru pripravila temeljno razstavo Podobe / Immagini, Novo italijansko in jugoslovansko slikarstvo, ki označuje pohod tega umetnostnega pojava na jugoslovansko umetnostno sceno. Na njej je bila predstavljena druga generacija italijanskih umetnikov transavantgarde in ključni jugoslovanski umetniki nove podobe. Sočasno sta bili odprti še razstava Mladi slovenski umetniki nove generacije (kustos Tomaž Brejc) v Mestni galeriji Piran in razstava Nova slika: osemdeseta leta. Primeri iz sodobnega hrvaškega slikarstva po izboru Zvonka Makovića v Galeriji Loža. Razstava Podobe / Immagini je gostovala še v Likovnem salonu Celje, vse tri pa so bile združene pod naslovom Jugoslovansko-italijanska nova podoba v Likovnem razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani.