Keti Chukhrov
Občestvo
HD video, 25 min, 2016
Video predstava Obhajilo se odvija kot spopad med tremi ženskimi liki: nadporočnico, nevedno najemniško delavko ter predstavnico kulturne elite, ki pa hkrati predstavljajo tudi vrednote religije in duhovne rasti in tako govorijo v imenu socialne avtoritete in etične moči. Bolj kot družbena kritika je ta predstava poskus odkrivanja dvoličnosti v institutu vere, ki si prizadeva prisvojiti retoriko krepostnosti, vendar pa temelji na zatiranju. Predstava se sprašuje o pojmu skupnega v pogojih izjemne neenakosti ter socialne hegemonije elit, ki se manifestira kot intelektualna ter kulturna dominacija. Kljub temu pa si protagonistke še vedno prizadevajo najti izkušnje, ki bi paradoksalno izpolnile pričakovanje o skupnih značilnostih. Temelji na izvirni igri Keti Čukrov iz leta 2009.
Keti Chukhrov
Ljubezenski stroji
HD video, 42 min, 2013
Delo Ljubezenski stroji raziskuje premik sodobne misli, znanosti in kulture k posthumanizmu z njegovo negacijo staromodnih oblik človeške skupnosti, ljubezni, solidarnosti, žalovanja in drugih oblik kolektivne senzibilnosti, ki ga večinoma najdemo v masovni kulturi ali pri neprivilegiranih socialnih slojih. V svojem nihanju med umetno inteligenco, človeštvom in živalstvom, se vseeno sprašuje o možnih zmožnostih etičnega vedenja. Temelji na izvirni igri Keti Čukrov iz leta 2013.
Izjava umetnice:
Današnja razmišljanja o nečloveških akterjih trdijo, da se moramo za doseganje planetarne dimenzije življenja na Zemlji znebiti svoje človeškosti. Res je čudno, da so sodobne, k objektu usmerjene ontologije – teorija akterja-mreže (ANT), spekulativni materializem, akceleracionizem ali biotehnološka optimizacija uma (Metzinger) – še vedno omejene na geofiziko enega samega planeta in da se vračajo k ptolemajski razlagi sveta nekaj stoletij po kopernikanskem obratu.
V obdobju renesanse je bilo prav odkritje kozmološke dimenzije vesolja tisto, ki je privedlo do koncepta condition humaine in s tem povezanih socialnih utopij. Današnja prizadevanja za globalno razsežnost sveta odklanjajo človeškost kot kak fosil, ujet v omejenosti nacionalnih držav, kulturnih lokalnosti, ljudske politike, omejenih inteligenc. Nasprotno je na začetku moderne dobe kozmična dimenzija sovpadala z vzponom humanizma, ki ga je nedojemljivost kozmosa še potrjevala kot resnično univerzalno okolje za človekov um in njegova iskanja. Takrat kozmos ni bil obravnavan kot zunajzemeljski in tuj, čeprav je bil nedostopno nepregleden, danes pa se nam imaginariji tujega vse bolj bližajo in vdirajo v človeška telesa in um. Tako se vsaka avtomatska »proteza« ali tehnološka iznajdba a priori obravnava kot tuja prisotnost in se kot taka ali fetišizira ali naleti na odpor; vsaka računalniška zmogljivost ali strojni akter, ki ga ustvari človek, pomeni nekaj obratnega človeku. To je nedvomno sindrom kapitalističnega stanja: vse je odtujeno, postvarjeno in pozunanjeno, pri čemer je odtujenost celo zaželena. Le popolna pozunanjenje in samoodtujitev lahko prineseta samozavest, da bo človek zmogel obvladovati, kar je odtujeno, abstrahirano, neoprijemljivo. Tako je povsem naravno, da je po tej logiki že preprosta proteza tuja, običajno kibernetično programiranje, ki ga opravi človek, pa se zdi kot mračen vdor v človekovo inteligenco. Vzrok za to je v tem, da se stanje Univerzalnega v tem primeru spremeni v zgolj nominalno abstrakcijo, taka abstrakcija pa je daleč od splošnosti koncepta v hegeljanskem smislu. V komunizmu bi bila logika drugačna: celo oddaljene, abstraktne, nedojemljive in univerzalne stvari bi postale neločljiv del konkretnega vsakdanjega življenja in njegovih družbenih imaginarijev.
