Apolonija Šušteršič je v sodelovanju s študenti arhitekture (Sara Badovinac, Jana Furman, Iztok Hvala, Larisa Kazić, Nina Rojc, Nina Vidić Ivančič) razvila idejo depoja knjig, ki se odpre javnosti. Običajno so depoji v muzeju skriti obiskovalcem in dokaj statični, Knjigarna Depo pa predstavlja ravno nasprotno. S tem, ko se depo knjig vsaj na simbolni ravni odpre, dobi shranjevanje publikacij dodatno funkcijo.
V Depoju ni nobenega pohištva, vsi funkcionalni elementi so sestavljeni iz publikacij. Knjige so opeke vsakega znanja. Publikacije zidaki so povezane tako, da zaznamujejo posamična obdobja iz zgodovine MG+ in tako tudi vizualno podpirajo tisti temelj, na katerem raste danes novo znanje in novi muzej. Knjigarna Depo ne nadomešča skladišča publikacij v muzeju, ampak ga smiselno komentira in nadgrajuje ter odpira vprašanja o pomenu teh publikacij in odgovornosti do njihovega hranjenja in njihove javne dostopnosti.
