Od leta 2012 Društvo za sodobni ples Slovenije podeljuje nagrado Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa. Nagrada je namenjena ustvarjalcem na področju sodobnega plesa v Sloveniji, ki s svojo vrhunskostjo in inovativnostjo pomembno prispevajo h kakovosti in razvoju sodobnega plesa pri nas. Namen nagrade je spodbujati celostni razvoj področja sodobnega plesa (nagrada se podeljuje plesalcem, koreografom, plesnim pedagogom, kritikom, producentom, oblikovalcem svetlobe in oblikovalcem zvoka na področju sodobnega plesa), motivirati talentirane mlade ustvarjalce kot tudi nagraditi dolgoletno življenjsko delo posameznikov, ki so s svojo umetniško, pedagoško oziroma teoretsko dejavnostjo zaznamovali naš prostor. Prve nagrade so bile podeljene februarja 2013, ob zaključku Slovenskega plesnega festivala Gibanica.
Društvo za sodobni ples je podelilo nagrade za leto 2018 ob zaključku festivala Gibanica, 2. marca 2019 v Stari mestni elektrarni. Z veseljem sporočamo, da je prejemnik nagrade Ksenije Hribar za Teorijo in zgodovino plesa naš sodelavec Rok Vevar, čigar Začasni Slovenski plesni arhiv biva v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Povzemamo utemeljitev strokovne komisije.
Slovenski sodobni ples bi bil verjetno manj imaginativen, senzibilen, konceptualno domišljen in politično angažiran, če v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja vanj ne bi vstopil publicist, teoretik, zgodovinar, arhivar in pedagog sodobnih scenskih umetnosti Rok Vevar. V zgodnjih devedesetih je začel obiskovati pedagoško torišče GILŠ Kodum, kjer je spoznal, da ga ples preprosto čutno očara. Pronicljiv refleksivni aparat in njegova strast do tega področja sta gorivo sodobnoplesne scene. V svoje delovanje vnaša premislek o načinih dela in umetniških postopkih, ki lahko senzibilizirajo tudi kolektivno družbeno telo. Roku Vevarju namreč sodobnoplesna krajina še predstavlja potencial javnosti, ki lahko skozi soočanja razlik proizvede kakšno skupno stvar. Kot da bi sodobnoplesna scena in njena umetniška moč predstavljali vadbišče za načine sodelovanja in sobivanja. Njegova morebiti najlepša vrlina je nenehna skrb za deljenje in kar se da prost pretok skozi leta in ob prekarnih pogojih nabranega znanja, kjer Rok Vevar kot neizčrpen vir vednosti podlaga sodobnoplesno sceno. Zato ne čudi, da je po eni strani kot dialoški partner – bodisi kot soavtor ali kot dramaturg – razvil trajna sodelovanja z nekaterimi umetnicami: s Simono Semenič, Jano Menger, Sinjo Ožbolt, Andrejo Podrzavnik, Snježano Premuš, Kajo Lorenci idr., po drugi strani pa kot pedagog z entuziazmom nalezel generacije bodočih pisk in piscev. Temeljno je prispeval k širšemu diskurzu in prepoznavnosti sodobnoplesne scene, kot politično angažiran sogovornik z odločevalci in kot pobudnik različnih samoangažiranih iniciativ. Hkrati Rok Vevar zelo dobro ve, da je nacionalnost preozka in preveč zadušljiva za prostranost umetniškega snovanja. Sklepanje nekoč tako živih vezi na nekdanjem jugoslovanskem prostoru je zanj nujno dejstvo, brez katerega ne bo mogoče zarisovati prihodnosti. In to kot član NDA Slovenije bržčas tudi počne. Predvsem pa je afirmacijo sodobnemu plesu zagotovil skozi publicistiko, leta je namreč objavljal v vrsti domačih dnevnih časopisov, kjer je izumljal in mojstril jezik vzporedno s sodobnoplesno produkcijo in mu uspel zagotoviti nekaj odrske čutnosti in afektiranosti. In prav zaradi deficitarnosti pisave o plesu se je temu polju ponovno priključil. Njegova refleksija plesnih kompozicij je občutljiva in natančna, njegov teoretski instrumentarij pa zaradi bližine z umetniško prakso imaginativen. Tudi kadar se loti (so)kuriranja (Cofestival), je precizen v načinu programiranja in ga vodi skrb za dovoljšen jezik, s katerim je mogoče graditi kontekste, kamor vstopajo predstave. V zadnjih letih se še posebej posveča zgodovinjenju efemerne plesne prakse, s čimer sodobnoplesni sceni zarisuje lastno spominsko sled. Strast do arhiva je z leti potrpežljivega dela in natančne sistematizacije prerasla v Začasni slovenski plesni arhiv, ki ima zdaj končno tudi stalni domicil v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Njegov zadnji projekt je izid antologije slovenske sodobnoplesne publicistike med letoma 1918 in 1960 pri založbi Maska z naslovom: Dan, noč + človek = ritem, ki pred bralno občestvo razprostre skrito zgodovino živosti publicistike in plesne prakse. Rok Vevar je za sodobnoplesno sceno z vsem svojim neskončnim kontekstualnim delom tisto vezivo, brez katerega si je sploh ne moremo zamisliti.
