MG+MSUM | POLETNA ŠOLA | Veliki premik: devetdeseta leta. Avantgarde v Vzhodni Evropi in njihova dediščina

Marko Peljhan, Makrolab, MAKROLAB mark IIex CAMPALTO ISLAND OPERATIONS, v sklopu Individual Systems, kustos Igor Zabel na Beneškem bienalu 2003

 

POLETNA ŠOLA

Veliki premik: devetdeseta leta. Avantgarde v Vzhodni Evropi in njihova dediščina

Moderna galerija plus Muzej sodobne umetnosti Metelkova, MG+MSUM

23. do 30. avgust 2019

 

Poletna šola, ki jo ljubljanska Moderna galerija letos pripravlja že drugo leto, bo nadaljevala izhodiščno zastavljene teme, povezane z dediščino vzhodnoevropskih avantgard. Letošnji poudarek bo še zlasti na velikih spremembah, ki so jih ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let povzročili padec socializma, konec hladne vojne in restavracija kapitalizma. V središče debat bomo postavili paradigmo avantgardnega umetnika in umetnosti, ki se je v devetdesetih letih bistveno zamajala in tudi spremenila.

 

V času socializma je bila glavna referenčna točka vzhodnoevropske (tudi ruske) umetnosti komunistična ideologija in konflikt z Zahodom. Danes so glavne (eksplicitne ali ne) referenčne točke nova nacionalistična in populistična gibanja v Evropi in poskusi definiranja kulturne identitete z umetniškimi sredstvi. To pomeni tudi ponovno oceno in reinterpretacijo tradicij avantgard in socialistične preteklosti.

 

Poletna šola bo organizirana v sklopu štirih glavnih tem: umetnost in ekonomija, umetnost in vojna, umetnost in identiteta in Tretja pot

 

V devetdesetih letih so se preoblikovali umetniški kolektivi, ki so bili skorajda značilni za socialistično obdobje; nekateri umetniki so se združili v nevladne organizacije, drugi so osnovali manjše institucije pod lastnim vodstvom, t.i. artist-run spaces. V tem času so se umetniki nekako nehali boriti s kolesjem zgodovine in z ideologijo ter so se začeli pragmatično prilagajati ali pa upirati isti stvari: vse obvladujočemu neoliberalizmu.

 

Vojna na Balkanu močno zaznamuje delo umetnikov in institucij. Nekateri od umetnikov, ki so poklicno pot začeli v devetdesetih letih, so skušali raziskovati odnos med umetnostjo in tehnologijo v kontekstu vojn na Balkanu. Politični performans je bil zelo pomembno orodje odpora v devetdesetih letih. Politični performans v mnogih primerih ni veljal le za »pričo« dogajanja, ampak tudi za direktno akcijo proti režimu.

 

Devetdeseta leta so desetletje, v katerem začno delovati različne identitarne politike; regionalne, spolne, razredne, rasne itd. V Vzhodni Evropi je to povezano predvsem s skupno izkušnjo socializma, ki pa se je med posamičnimi deželami zelo razlikovala. Še posebna izjema je tu Jugoslavija s svojim samoupravnim socializmom in gibanjem neuvrščenih.

 

Še zlasti v Ljubljani se v devetdesetih letih med umetniki in institucijami začne močan trend obravnavanja vzhodnoevropske umetnosti, eden od rezultatov te usmeritve je mednarodna zbirka Moderne galerije Arteast 2000+, ki je bila javno predstavljena leta 2000 v nekdanjem kompleksu JLA na Metelkovi.

 

V času poletne šole bo v +MSUM na ogled razstava Južna ozvezdja, ki predstavlja historični material in dela sodobnih umetnikov v povezavi z gibanjem neuvrščenih. Ta historična izkušnja je gotovo navdihujoča za razmislek o drugačnih globalnih povezovanjih danes zunaj obstoječih centrov moči.

 

Naša poletna šola svojih načrtovanih tem ne bo omejila samo na vzhodnoevropski kontekst, ampak bo poskušala poudariti dialog z nekaterimi drugimi prostori, delujočimi zunaj zahodnega konteksta.

 

Poletno šolo bosta vodila Boris Groys, eden najvidnejših teoretikov in kustosov vzhodnoevropske umetnosti, še zlasti ruske, profesor ruskih in slovanskih študij na New York University in višji raziskovalec na Staatliche Hochschule für Gestaltung Karlsruhe, in Zdenka Badovinac, direktorica Moderna galerije, kustosinja, avtorica besedil in iniciatorka zbirke Arteast 2000+.

 

Na poletni šoli bodo imeli udeleženci priložnost spoznati in se učiti od uglednih kustosov in teoretikov za vzhodnoevropsko sodobno umetnost ter osebno spoznati pomembne umetnike in druge strokovnjake na polju umetnosti.

 

Program bo obsegal predavanja in delavnice, ki jih bodo vodili vabljeni predavatelji kot tudi nekateri kustosi Moderne galerije, vključeval pa bo tudi ekskluziven dostop do zbirke Arteast 2000+ ter nacionalne zbirke Moderne galerije.

 

Predavatelji poletne šole so: Boris Groys, Zdenka Badovinac, Inke Arns, Sezgin Boynik, Boris Buden, Branislav Dimitrijević, Keti Čuhrov, Eda Čufer, Charles Esche, Marko Jenko, Viktor Misiano, Marko Peljhan, Bojana Piškur, Walid Raad, Igor Španjol, Anton Vidokle, Arsenij Žiljajev.

 

 

 ______________________________

Program predavanj in drugih aktivnosti bo objavljen na naši spletni strani. Delo bo potekalo v angleščini, organizirano pa bo v Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani med 23. in 30. avgustom 2019.

 

Cena udeležbe je 270€, vključuje pa predavanja in delavnice, program izven muzeja in kosila. V ceno niso vključeni nastanitev, potni stroški, večerje in potrebščine posameznikov.

 

Prijava

Prijave za program poletne šole so zaključene. Hvala vsem, ki ste se prijavili. O rezultatih boste obveščeni do 30. aprila 2019. 

 

O izboru udeležencev bo odločala žirija, ki jo sestavljajo Zdenka Badovinac, Boris Groys in Bojana Piškur. Kriteriji izbora so kvaliteta dosedanjega dela, motivacijsko pismo in potencial posameznika, da čim bolje izkoristi priložnosti, ki jih ponuja šola.

 

Končni vpis bomo potrdili po sprejemu dokazila o polnem plačilu šolnine. V primeru odpovedi bomo že vpisanim udeležencem šolnino vrnili, če udeležbo odpovejo pred 31. majem. Za odpovedi po tem datumu ne moremo zagotoviti vračila šolnine v polnem znesku.

 

Štipendije

Določeno število štipendij, ki pokrivajo stroške šolnine, je zagotovljenih. V prijavnici označite, da bi želeli prejeti štipendijo, o končnem rezultatu pa vas bomo obvestili.

 

Za dodatne informacije ali vprašanja glede prijave pišite na e-naslov: sanja.kuveljic-bandic@mg-lj.si, e-sporočilo naslovite: 2019 Summer School.

_______________________________

 

 

Poletna šola bo organizirana v sklopu štirih glavnih tem

Umetnost in ekonomija

V devetdesetih letih je hitri prehod v kapitalizem vnesel veliko novih prvin v področje kulture. V Vzhodni Evropi sta umetnost in kultura izgubili popolno zaščito države, ki sta jo imeli pred tem, in pomembne so postale zasebne iniciative, pa čeprav je država vseeno ostala glavni financer umetnosti vse do danes. V devetdesetih letih so se preoblikovali umetniški kolektivi, ki so bili skorajda značilni za socialistično obdobje; nekateri umetniki so se združili v nevladne organizacije, drugi so osnovali manjše institucije pod lastnim vodstvom, t.i. artist-run spaces. V tem času so se umetniki nekako nehali boriti s kolesjem zgodovine in z ideologijo ter so se začeli pragmatično prilagajati ali pa upirati isti stvari: vse obvladujočemu neoliberalizmu. Vendar so se kljub izenačujoči moči globalnega kapitalizma vse do danes še vedno ohranile velike razlike med različnimi prostori; recimo v Vzhodni Evropi trg ostaja še vedno nerazvit. V vsakem primeru pa raste povpraševanje mednarodnega trga po umetnikih z različnim geografskim poreklom, kar tako ali drugače stimulira njihov pragmatizem. Koliko se je umetnik v zadnjih tridesetih letih res izneveril avantgardnim vrednotam in koliko še naprej ostaja vest družbe?

 

Umetnost in vojna

Vojna na Balkanu močno zaznamuje delo umetnikov in institucij. Nekateri od umetnikov, ki so poklicno pot začeli v devetdesetih letih, na primer Marko Peljhan, so skušali raziskovati odnos med umetnostjo in tehnologijo v kontekstu vojn na Balkanu. Začetek devetdesetih let je bil zaznamovan še z globalno vojno za prevlado na informacijskem področju. Politični performans je bil zelo pomembno orodje odpora v devetdesetih letih. Politični performans v mnogih primerih ni veljal le za »pričo« dogajanja, ampak tudi za direktno akcijo proti režimu  (na primer Miloševićevemu režimu v Srbiji). Tovrstnemu angažmaju se je pogosto reklo »umetnost v skrajnem političnem ambientu«. V Moderni galeriji smo bili pobudniki projekta Za Muzej sodobne umetnosti Sarajevo 2000 / For the Museum of Contemporary Art Sarajevo 2000 ter organizirali simpozij Živeti z genocidom / Living with genocide (1996), kar lahko definiramo kot muzej solidarnosti.

 

Umetnost in identiteta

Devetdeseta leta so desetletje, v katerem začno delovati različne identitarne politike; regionalne, spolne, razredne, rasne itd. V Vzhodni Evropi je to povezano predvsem s skupno izkušnjo socializma, ki pa se je med posamičnimi deželami zelo razlikovala. Še posebna izjema je tu Jugoslavija s svojim samoupravnim socializmom in gibanjem neuvrščenih. Še zlasti v Ljubljani se v devetdesetih letih med umetniki (Irwin) in institucijami začne močan trend obravnavanja vzhodnoevropske umetnosti. V Moderni galeriji je razstava The Body and the East leta 1998 začela še trajajoči proces kartiranja vzhodne umetnosti, eden od rezultatov te usmeritve pa je mednarodna zbirka Arteast 2000+, ki je bila javno predstavljena leta 2000 v nekdanjem kompleksu JLA na Metelkovi. Tu nas zanima tudi vprašanje, koliko so regionalne identitete, kot so jih obravnavala devetdeseta leta, danes sploh še relevantne. Koliko je sploh še smiselno nadaljevati raziskave vzhodnoevropske umetnosti na podlagi nekih skupnih imenovalcev.

 

Tretja pot

V času, ko bo bomo organizirali poletno šolo, bo v +MSUM na ogled razstava Južna ozvezdja, ki bo predstavila historični material in dela sodobnih umetnikov v povezavi z gibanjem neuvrščenih. Ta historična izkušnja je gotovo navdihujoča za razmislek o drugačnih globalnih povezovanjih danes zunaj obstoječih centrov moči. Naša poletna šola svojih načrtovanih tem ne bo omejila samo na vzhodnoevropski kontekst, ampak bo poskušala poudariti dialog z nekaterimi drugimi prostori, delujočimi zunaj zahodnega konteksta. (V tem smislu bomo izkoristili tudi prisotnost Walida Raada v Ljubljani, ki bo predstavil možne primerjave posocialističnega sveta z Bližnjim Vzhodom.)

 

_______________________________

O predavateljih

Boris Groys je umetnostni kritik, teoretik medijev, kustos in filozof. Trenutno deluje kot profesor ruščine in slovanskih študijev v programu Global Distinguished Professors na Univerzi v New Yorku in kot višji znanstveni sodelavec na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju v Nemčiji. Od leta 2013 je tudi profesor na Evropski univerzi za interdisciplinarne študije v Švici. Groysovo delo se je najprej usmerjalo na ruske avantgardne umetnike ter na različna sledeča umetniška gibanja dvajsetega stoletja. Ob tem, ko je analiziral legitimnost del na javnih prostorih, je sčasoma razširil svoj razmislek na sodobno umetnost in analizo novih medijev. Njegova nedavna kuratorska projekta sta ruski paviljon na beneškem bienalu (2011) in sokuratorstvo na bienalu v Šanghaju (2012). Med njegovimi zadnjimi knjigami so: History Becomes Form: Moscow Conceptualism (2010), An Introduction to Antiphilosophy (2012), Under Suspicion. A Phenomenology of Media (2012) in On the New (2014).

 

Zdenka Badovinac je kustosinja in teoretičarka ter od leta 1993 direktorica Moderne galerije in (od leta 2011) Muzeja sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Kot kustosinja je pripravila veliko razstav slovenskih in tujih umetnikov, zasnovala pa je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti, zbirko Moderne galerije Arteast 2000+. V delu sistematično obravnava procese redefiniranja zgodovine in vprašanja različnih avantgardnih tradicij v sodobni umetnosti. Njen prvi tovrstni projekt je bila razstava Body and the East – od šestdesetih let do danes leta 1998 v Moderni galeriji. Bila je slovenska komisarka na beneškem bienalu (1993–1997, 2005, 2017) in avstrijska komisarka na Bienalu v São Paulu (2002). Med letoma 2011 in 2013 je bile predsednica CIMAM-a.

Med njenimi nedavnimi projekti so Vmesna postaja 1:1 v koprodukciji z Zavodom Maska v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2013); Slovnica svobode / 5 lekcij: dela iz zbirke Arteast 2000+ s Snežano Krastevo in Bojano Piškur v Muzeju Garage v Moskvi (2015); NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Moderni galeriji (2015); Nizkoproračunske utopije z Bojano Piškur v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2016); NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Muzeju Garage v Moskvi (2016) in v Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofia v Madridu (2017/18), Nebeška bitja: Ne človek ne žival (z Bojano Piškur), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (2018) in Hello World. Revising a Collection; Sites of Sustainability. Pavilions, Manifestos and Crypts / Mesta trajnosti. Paviljoni, manifesti in kripte, Hamburger Bahnhof - Museum für Gegenwart - Berlin in Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2018).

 

Dr. Inke Arns je kustosinja in umetniška vodja Hartware MedienKunstVerein v Dortmundu (Nemčija) od leta 2005. Pred tem je od leta 1993 delovala mednarodno kot samostojna kustosinja, pisateljica in teoretičarka na področjih medijske umetnosti, spletnih kultur in Vzhodne Evrope.

Doktorirala je na Humboldtovi univerzi v Berlinu s tezo o paradigmatskem obratu v umetniški refleksiji zgodovinske avantgarde in o pojmu utopije v projektih vizualne in medijske umetnosti v osemdesetih in devetdesetih letih v nekdanji Jugoslaviji in Rusiji.

Poleg dela v HMKW je kurirala tudi razstave v Bauhausu (Dessau), n.b.k. (Berlin), Moderni galeriji (Ljubljana), Künstlerhaus Bethanien (Berlin), Muzej savreme umetnosti (Beograd), Centre for Contemporary Arts – CCA (Glasgow), KW Institute for Contemporary Art (Berlin), Videotage (Hongkong), Muzej savreme umetnosti Vojvodina (Novi Sad), Center za sodobno umetnost Zamek Ujazdowski (Varšava), Center za sodobno umetnost CAC (Vilna), Jeu de Paume (Pariz), Kunstpalais (Erlangen) in Haus der Kulturen der Welt (Berlin). Med mednarodnimi razstavami so IRWIN: Retroprinciple 1983-2003 (2003), What is Modern Art? (Group Show) (2006), History Will Repeat Itself (2007), Arctic Perspective (2010), The Oil Show (2011), Artur Zmijewski: Democracies (2012), Suzanne Treister: HEXEN 2.0 (2012), Francis Hunger: History has left the Building (2012), Sounds Like Silence (John Cage – 4’33” – Silence today / 1912 – 1952 – 2012)(2012), Digitale Folklore (2015), RYBN: ADMXI (Pariz 2015), Whistleblower & Vigilanten. Figures of digital resistance (2016), Hito Steyerl: Factory of the Sun (2016), Dan Perjovschi: The Hard Drawing (2016), alien matter (Berlin 2017), The Brutalism Appreciation Society (Dortmund 2017) in številne druge.

 

Sezgin Boynik je umetnostni teoretik in založnik, ki deluje v Helsinkih. Doktoriral je na temo kulturne politike jugoslovanske »črnovalovlske« kinematografije. Bil je sourednik zbornika Nationalism and Contemporary Art: Critical Reader (MM & Exit, 2007) in History of Punk and Underground in Turkey (BAS, 2008). Med njegovimi nedavnimi publikacijami so Noise After Babel: Language Unrestrained (Spector Books, 2015, z Minno Henriksson), In the Belly of the Beast: Art & Language New York Project (Rab-Rab Journal let. 4, št. 2, 2017, z Michaelom Corrisom) in Coiled Verbal Spring: Devices of Lenin's Language (Rab-Rab Press, 2018). Zdaj pripravlja monografijo o teoretskem in političnem kontekstu skupine Black Audio Film Collective z naslovom Living with Contradictions: Contemporary Art and Nationalism in zbirko jugoslovanske konkretne poezije, ki bo izšla kot posebna številka revije OEI Journal.  Boynik je tudi urednik revije Rab-Rab: Journal for Political and Formal Inquiries in Art in neodvisne založniške platforme v Helsinkih Rab-Rab Press (www.rabrab.fi).

 

Boris Buden je pisec in kulturni kritik, ki živi v Berlinu. Doktoriral je iz kulturne teorije na Univerzi Humboldt v Berlinu. V devetdesetih letih je bil urednik revije Arkzin v Zagrebu. V esejih in člankih piše o filozofiji, politiki ter kulturni in umetniški kritiki. Sodeloval je na številnih konferencah in umetniških projektih v Zahodni in Vzhodni Evropi, Aziji in ZDA, vključno z Dokumento XI. Izdal je Barikade Zagreb (1996/1997), Kaptolski Kolodvor, Beograd (2001), Der Schacht von Babel, Berlin (2004), Zone des Übergangs, Frankfurt/Main (2009), Findet Europa, Dunaj (2015), etc.

 

Eda Čufer je dramaturginja, kustosinja in avtorica teoretskih besedil. Leta 1984 je soustanovila umetniški kolektiv NSK v Ljubljani. Sodelovala je s številnimi sodobnimi gledališkimi, plesnimi in vizualnimi umetniškimi skupinami, vključno z Gledališčem sester Scipion Nasice, plesno skupino En-Knap, skupino IRWIN in Projektom Atol Marka Peljhana. V zadnjem času se v pisanju posveča predvsem ideološkim razsežnostim sodobne umetnosti in odnosu političnih sistemov do umetnostnih sistemov. Njena besedila so bila objavljena v revijah kot Art Forum in Maska, v knjigah, ki so jih izdali The Museum of Modern Art, MIT Press, Revolver, Afterall Books, Sternberg Press in Whitechapel Gallery, ter v katalogu Istanbulskega bienala 2009. Bila je kustosinja razstav v Nemčiji, Avstriji in Italiji, med drugim In Search of Balkania, Balkan Visions in Call Me Istanbul. Nedavno je objavila zgodovino sistemov plesnih zapisov, zdaj pa se ukvarja z novim knjižnim projektom, Art as Mousetrap / Umetnost kot mišnica, s podporo štipendije Arts Writers Grant Program fundacije Andy Warhol. Živi v ZDA, a je kljub temu aktivno povezana z mnogimi umetniškimi projekti in skupinami v Evropi.

 

Keti Čuhrov je moskovska umetnostna teoretičarka in filozofinja. Doktorirala je iz primerjalne književnosti in ima habilitacijo iz filozofije. Dela kot docentka na Oddelku za kulturologijo na Višji šoli za ekonomijo v Moskvi, med letoma 2012 in 2017 pa je vodila Oddelek za teorijo pri Narodnem centru za sodobno umetnost. Trenutno ima raziskovalno štipendijo Marie Curie na Wolverhampton University v Veliki Britaniji. Keti Čuhrov je veliko pisala o teoriji umetnosti, kulturi, politiki in filozofiji, med drugim je avtorica knjig To Be - To Perform. »Theatre« in Philosophical Criticism of Art (2011) in Pound & Ł (1999) ter dveh zbirk dramatične poezije: Just Humans (2010) in War of Quantities (2004).

 

Branislav Dimitrijević je profesor zgodovine in teorije umetnosti na Šoli za umetnost in oblikovanje v Beogradu. Deluje kot pisec in kustos, v raziskavah pa se posveča vizualni umetnosti, popularni kulturi in filmu v socialistični Jugoslaviji. Redno piše tudi o sodobnih kulturnih, umetniških in političnih vprašanjih v Srbiji. Med njegovimi knjigami so On Normality: Art in Serbia 1989–2001 (MSU Beograd, 2005), Against Art – Goran Djordjević, 1979–1985 (MUS, Beograd, 2014) in nedavna Potrošeni socijalizam (Fabrika knjiga, Beograd, 2016). Dimitrijević je magistriral iz zgodovine in teorije umetnosti na Univerzi v Kentu in doktoriral iz kulturologije na Filozofski univerzi v Beogradu s tezo o pojavu potrošniške kulture v socialistični Jugoslaviji. Izbrana besedila in biografijo najdete na: https://independent.academia.edu/BranislavDimitrijevic

 

Charles Esche je kustos in pisec. Od leta 2004 je direktor Van Abbemuseuma (Eindhoven). Deluje tudi kot član odbora konfederacije muzejev Internacionala in predsednik CASCA v Utrechtu. Poleg kuratorskega dela v matični instituciji je bil (so)kustos številnih razstav, med njimi so Le Musée égaré (Kunsthall Oslo, 2017), Printemps de Septembre (Toulouse, 2016), Džakartski bienale (2015), 31. bienale v São Paulu (2014), Trienale U3 (Ljubljana, 2011), Bienale RIWAQ (Palestina, 2007 in 2009), Istanbulski bienale (2005), Gwangjujski bienale (2002) in druge mednarodne razstave.

Esche je sourednik revije Afterall in izdaj Afterall Books ter urednik serije Exhibition Histories, ki jo izdajata Bard College in Afterall, distribuira pa University of Chicago Press. Skupaj z Willom Bradleyjem je Esche souredil zbornik Art and Social Change, ki je izšel pri Afterall in Tate Publishing. Bil je tudi sourednik zbornika The Netherlands, for example z Rosi Braidotti in Mario Hlavajovo za Beneški bienale leta 2007. Izbor njegovih besedil z naslovom Modest Proposals je izšel leta 2005 pri Baglam Press.

 

Marko Jenko je doktor umetnostne zgodovine in diplomirani francist. Do leta 2010 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Od decembra 2010 je kustos za slovensko umetnost 20. stoletja v Moderni galeriji v Ljubljani. V svojem teoretskem delu se osredotoča predvsem na vprašanje vozlišč med umetnostjo, umetnostno zgodovino, teoretsko psihoanalizo in filozofijo. Deluje tudi kot prevajalec. V slovenski jezik je prevedel avtorje, kot so Gérard Wajcman, Daniel Arasse, Jacques Lacan, Jacques Rancière, Gilles Deleuze, Jean Starobinski, David Freedberg, Monique David-Ménard in drugi.

 

Viktor Misiano je moskovski kustos in kritik. Poklicno pot je začel kot kustos za sodobno umetnost v Puškinovem muzeju likovnih umetnosti v Moskvi (1980-1990) in pozneje postal direktor Centra za sodobno umetnost CAC v Miskvi (1992-1997). Med letoma 2001 in 2006 je bil namestnik direktorja Razstavnega centra “ROSIZO” državnega muzeja.

Od leta 2010 do 2014 je bil predsednik nadzornega sveta fundacije Manifesta in eden kustosov Manifeste 1 v Rotterdamu (1996). V večini kuratorskih projektov predstavlja ruske umetnike: v ruski sekciji 3. istanbulskega bienala (1992), na 46. in 50. beneškem bienalu (1995, 2003), 1. bienalu v Valencii v Španiji (2001), na 25. in 26. bienalu v São Paulu (2002, 2004). S srednjeazijskim paviljonom na 51. beneškem bienalu je močno povečal prepoznavnost srednjeazijskih umetnikov (2005) in to še nadgradil s projektom Live Cinema/The Return of the Image: Video from Central Asia v Philadelphia Museum of Art (2007-2008).

V večini kuratorskega dela se posveča posovjetskemu prostoru, ki ga dojema kot interakcijo med preteklostjo in sedanjostjo ter zaznamovanega z idejami rastoče nostalgije. Pomemben del Misianovega dela obsega uredniško delo. Leta 1993 je ustanovil Moscow Art Magazine, katerega glavni urednik je še danes.

 

Marko Peljhan je umetnik in raziskovalec, ki deluje na meji med umetnostjo, tehnologijami in znanostjo. Njegovi projekti, pobude in sodelovanja se gibljejo po široki pokrajini, ki sega od ekologije in družbene refleksije do taktičnih medijev, tehnologije, vesoljskih raziskav in geopolitike. Leta 1994 je ustanovil umetniško organizacijo Projekt Atol in bil leto pozneje eden od soustanoviteljev ljubljanskega laboratorija za nove medije Ljudmila. Enega svojih najbolj znanih projektov, Makrolab, je prvič predstavil na Dokumenti leta 1997. Peljhanovo delo je bilo v zadnjih 25 letih predstavljeno in nagrajeno na številnih bienalih in festivalih (med drugim v Benetkah, Gwangjuju, Bruslju, na Manifesti, v Johannesburgu, Carigradu...), na razstavah ISEA in Ars Electronica ter v muzejih, kot so P.S.1 MoMA, New Museum of Contemporary Art, ICC NTT Tokyo, YCAM Yamaguchi, Van Abbemuseum Eindhoven, Asia Culture Centre Gwangju in Garage v Moskvi. Med drugim je leta 2001 kot prvi slovenski umetnik prejel nagrado Prix Ars Electronica zlata nika za projekt Polar, ki ga soustvarja z nemškim umetnikom Carstenom Nicolaijem. Z ameriško-kanadskim umetnikom Matthewom Biedermanom od leta 2008 vodita Iniciatitvo za arktično perspektivo (Arctic Perspective Initiative), ki se posveča globalnemu pomenu arktične geopolitične, naravne in kulturne sfere in je bila predstavljena na pregledni razstavi Kodirana utopija v Moderni galeriji leta 2011. Marko Peljhan s projektom  predstavlja Slovenijo na 58. beneškem bienalu.

 

Bojana Piškur je diplomirala iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktorirala na Inštitutu za umetnostno zgodovino na Karlovi univerzi v Pragi. Je kustosinja svetovalka v Moderni galeriji. Njeno raziskovanje se osredotoča na politična vprašanja in na to, kako se navezujejo na ali manifestirajo v polju umetnosti, še zlasti v regij nekdanje Jugoslavije in v Latinski Ameriki.

Njena besedila so bila objavljena v mnogih publikacijah in knjigah, prav tako je predavala v muzejih in na univerzah po vsem svetu (NTU CCA Singapur; Museo Reina Sofía, Madrid; University of Arts London (Central Saint Martins); University of California Los Angeles (UCLA); Academy of Fine Arts Vienna, Muzej Jugoslavije Beograd) o temah, kot so postavantgarde v Jugoslaviji, radikalno izobraževanje, kulturne politike in samoupravljanje ter gibanje neuvrščenih. Leta 2006 je ustanovila kolektiv Radikalno izobraževanje (delujoč do leta 2014).

Nekatere razstave in projekti iz zadnjih let: Slovar skupnega znanja / Glossary of Common Knowledge (z Zdenko Badovinac in Jesúsom Carrillom), Modrna galerija, Ljubljana v okviru Internacionale, 2013–2017; Vse to je film. Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951–1991 (z Ano Janevski, Jurijem Medenom in Stevanom Vukovićem), Moderna galerija, Ljubljana, 2010; Muzej afektov (z Bartomeuom Marijem, Bartom De Baerom, Tereso Grandas in Leen de Backer), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) 2011; Politizacija prijateljstva, MSUM Ljubljana, 2014; Slovnica svobode / Pet lekcij (z Zdenko Badovinac in Snejano Krastevo), Garage Museum of Contemporary Art, Moskva, 2015; Dediščina 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti (z Zdenko Badovinac), Moderna galerija, 2017, Nebeška bitja: Ne človek ne žival (z Zdenko Badovinac), 2018, Južna ozvezdja: Poetike neuvrščenih, 2019.

 

Walid Raad je umetnik in profesor umetnosti na Cooper Union (New York, ZDA). Med Raadovimi deli so tudi The Atlas Group, petnajstleten projekt (1989–2004) o sodobni zgodovini Libanona, in še trajajoča projekta Scratching on Things I Could Disavow in Sweet Talk: Commissions (Bejrut). Raad se je samostojno predstavil v mnogih razstaviščih, med njimi so Louvre (Pariz), Museum of Modern Art (New York), ICA (Boston), Museo Jumex (Ciudad de México), Kunsthalle Zürich (Zürich), The Whitechapel Art Gallery (London), Festival d’Automne (Pariz), Kunsten Festival des Arts (Bruselj), The Hamburger Bahnhof (Berlin). Njegova dela so bila predstavljena tudi na Documenti, Beneškem bienalu, Bienalu muzeja Whitney, Bienalu v Sao Paulu, Istanbulskem bienalu, Homeworks I in III ter v številnih drugih muzejih, bienalih ter na drugih manifestacijah v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Aziji in Amerikah.

Nekaj njegovih knjig: Walkthrough, The Truth Will Be Known When The Last Witness Is Dead, My Neck Is Thinner Than A Hair, Let’s Be Honest The Weather Helped in Scratching on Things I Could Disavow.

 

Igor Španjol je študiral sociologijo kulture in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta1999 dela kot kustos v Moderni galerij v Ljubljani. Med pomembnejšimi sodelovanji so razstavna trilogija Slovenska umetnost 1975–2005 (z Igorjem Zabelom, 2003–2005), serija razstav v Mali galeriji (Andrej Monastirski, 2007; Danica Dakić, Harun Farocki, Sašo Sedlaček, 2008; Deimantas Narkevičius, Tao G. Vrhovec Sambolec, Silvia Kolbowski, 2009; David Maljković, 2010), postavitev zbirk v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (z Zdenko Badovinac in Bojano Piškur, 2011), Umetnost v Sloveniji 2005–15 (z B. Piškur in Vladimirjem Vidmarjem, 2015) ter pregledne razstave Tomaža Lavriča (2010), Marka Peljhana (2011), Marka Pogačnika (2012), Tadeja Pogačarja (2014), Vadima Fiškina (2015) in Sreča Dragana (2016), Milenko Matanovič (2018).

 

Anton Vidokle je umetnik in urednik spletne revije e-flux journal. Rodil se je v Moskvi, zdaj pa živi v New Yorku in Berlinu. Njegovo delo je doživelo veliko mednarodnih predstavitev, med drugim na Documenti 13 in 56. beneškem bienalu. Njegovi filmi so bili predstavljeni na trienalu Bergen Assembly, Šanghajskem bienalu, 65. in 66. mednarodnem filmskem festivalu Berlinale, na Forum Expanded, Gwangjujskem bienalu, v Centru Pompidou, v Tate Modern, v Muzeju Garage, na Istanbulskem bienalu, v Haus der Kulturen der Welt in drugje. 

 

Arsenij Žiljajev  je umetnik, ki deluje v Moskvi in Benetkah. V svojih projektih se posveča dediščini sovjetske muzeologije in muzejev na temelju filozofije ruskega kozmizma, razstave pa uporablja kot medij. Razstavljal je na bienalih v Guangdžuju, Liverpoolu in Lyonu ter na trienalu U3 v Ljubljani, pa tudi v Centru Pompidou in Tokijski palači v Parizu, umetnostnem središču de Appel v Amsterdamu, HKW v Berlinu, Fondation Kadist v Parizu in San Franciscu, fundaciji V-a-c v Moskvi in Benetkah.  Žiljajev je diplomiral na Filozofski fakulteti državne univerze v Voronežu (2006), na Moskovskem inštitutu za sodobno umetnost (2008) in magistriral na šoli za likovno umetnost Valand v švedskem Göteborgu (2010). Žiljajev objavlja članke v revijah e-flux, Idea, Moscow Art Magazine in drugih. Uredil je antologijo Avant-Garde Museology (e-flux, University of Minnesota Press, V-a-c Press, 2015). Med nedavnimi priznanji, ki jih je prejel, so ruske nagrade na področju sodobne umetnosti in nominacija za nagrado Visible leta 2013.

 

 

POLETNA ŠOLA Veliki premik: devetdeseta leta. Avantgarde v Vzhodni Evropi in njihova dediščina je del štiriletnega programa Naše številne Evrope, ki ga vodi konfederacija muzejev Internacionala s partnerjema Akademijo Valand (Univerza v Göteborgu) in Državnim kolidžem za likovno umetnost in oblikovanje v Dublinu. Podpira jo program Evropske unije Kreativna Evropa, Ministrstvo za kulturo RS in Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo.