MG+MSUM

Kraljevina Jugoslavija: likovna umetnost 1929 – april 1941

Izbrana bibliografija in kronološki presek 

Kraljevina Jugoslavija: likovna umetnost 1929 – april 1941

 

Naslov: Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941)

Urednika: Marko Jenko, Beti Žerovc

Založila: Ljubljana : Moderna galerija, 2019

Opis: 445 str. : ilustr. ; 27 cm, 800 izv.

ISBN: 978-961-206-139-5 : 50 EUR

Strani: 422–433

Vabimo vas, da svoje popravke ali dopolnitve pošljete na: dokumentacija@mg-lj.si.

 

Uvodno pojasnilo

Kronološki popis zajema dogajanje na področju likovne umetnosti in umetnostne zgodovine v obdobju Kraljevine Jugoslavije, od uvedbe diktature do začetka druge svetovne vojne. Arhitektura in lm nista vključena. Gre za obsežen sklop podatkov, ki sva jih zbrali iz nama dosegljive literature in z dodatnim iskanjem po spletu. Ohranili sva večino originalnih imen, naslovov publikacij in razstav, z željo, da imajo raziskovalci na voljo tiste ključne besede, za katere meniva, da bodo najučinkovitejše za iskanje v arhivih in po drugih virih. Zaradi količine podatkov sva se odločili za omejitev vsebin. Kot dokumentalistki sva obravnavali gradivo, ki nama je blizu in ima »odtis« v obliki časovno opredeljenega zapisa. Na osnovi teh zapisov sva raziskovali strokovno (umetnostnozgodovinsko) publicistiko obdobja, razstavno dejavnost in dejavnost na področju (formiranja) skupin, institucij in izstopajočih posameznikov. Pri izboru podatkov za objavo nama je bilo vodilo pojavnost imen, skupin, publikacij, dogodkov. Pri nekaterih zelo izstopajočih imenih, naslovih, skupinah ali dogodkih sva zaradi racionalizacije podatke strnili v gesla. Spet druge sva predstavili, da bi prek njih vnesli neko posebno vsebino, značilnost časa ali preprosto prisotnost.

 

Kronologija je razdeljena po letih, v vsakem letu so podatki razvrščeni kronološko in razdeljeni v tri sklope:

Iz bibliografije: izbrane bibliografske enote – v glavnem gre za knjige in zbornike – so urejene po abecedi piscev in naslovov. Časopisje, ki je v določenem letu začelo ali prenehalo izhajati, je razvrščeno po abecedi krajev izhajanja.

Izbrane razstave: v izbor smo zajeli gostujoče pregledne razstave iz tujine in izbrane domače razstave. Posebej smo bili pozorni na začetke cikličnih razstav in na prelomne razstave umetniških skupin. Urejene so kronološko glede na datum otvoritve.

Osebe, institucije in umetnost v javnem prostoru: sklop vključuje predvsem dogodke in opozorila na osebe, ki so povezani s formiranjem in z obeleževanjem umetniških skupin in institucij, odkritja spomenikov, izdaje grafičnih map in izpostavlja posamezne polemike in apele. Urejen je po abecednem vrstnem redu krajev in oseb.

Zavedava se, da kronologijo zaznamuje najin oseben »slovenski« pogled in jo je potrebno dopolniti in uravnotežiti. Zato smo poskrbeli, da bo tekst dosegljiv na spletu v slovenskem in angleškem jeziku, odprt za dopolnjevanje in popravljanje.

 

1929
IZ BIBLIOGRAFIJE

Lioubo Babitch [Ljubo Babić]: Les peintres croates de l‘impressionisme jusqu‘à nos jours, Zagreb, Zaklada tiskare Narodnih novina, 1929 (24 str., [9] listov s tablami). Objavljen tekst v hrvaščini Hrvatski slikari od impresionizma do danas, naslovna stran v francoščini. Ponatis iz revije Hrvatsko kolo. Nauno-knjievni i umjetniki zbornik 1929, knj. 10.

 

Jakopiev jubilejni zbornik / uredil Fran Albreht, Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1929 (94 str.). Zbornik je bil izdan ob 60. obletnici rojstva Riharda Jakopiča (1869–1943); iz vsebine: Rihard Jakopič: »Napoved spominov«; Izidor Cankar: »Jakopičeve skrivnosti«, seznam del in bibliografija; France Mesesnel: »Rihard Jakopič v slovenskem slikarstvu«; Ferdo Kozak: »Iz pogovorov z mojstrom Jakopičem«; Juš Kozak: »Jakopič in slovenska moderna«. Leta 1930 se je zaradi spominov Jakopič zapletel v polemiko s publicistom Ivom Severjem, ki je v reviji Samorodnost brez avtorizacije objavil serijo pogovorov z umetnikom. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani je v svojem programu leta 1932 napovedala izid Jakopičevih spominov, a jih ni napisal. Ob slikarjevi 70-letnici leta 1939 sicer ni izšla posebna publikacija, a je bil jubilej odmeven v časopisju. Jeseni leta 1937 je Ante Kornič posnel serijo fotografij s portreti Jakopiča, od novembra 1937 se je umetnik zaradi bolehanja nekoliko odmaknil iz javnega življenja. Leta 1941 je po daljših pripravah Anton Podbevšek pri svoji založbi Sejalec izdal biblio lsko izdajo Jakopi: z 32 vebarvnimi in 77 enobarvnimi reprodukcijami izbranih mojstrovih del. Načrtovana je bila tudi vključitev pogovorov z Jakopičem, a tudi tokrat spomini niso vključeni v publikacijo.

 

Jubilarni zbornik ivota i rada Srba, Hrvata in Slovenaca 1918–1928, Beograd, Matica živih i mrtvih SHS, 19281929, knjiga 1–3. Iz vsebine: Milan Kašanin: »Naša umetnost«, str. 452–456 (Knj. 2); 3. knjiga je album fotografij s komentarji, prevedenimi v francoščin Les recueils jubilaires de la vie et du travail des Serbes, Croates et Slovènes.

 

Ljubo Karaman: O Grguru Ninskom i Metrovievu spomeniku u Splitu, Split, Hrvatska štamparija gradske štedionice, 1929 (32 str.).

 

Miha Maleš: Rdee luke ali Risbe o ljubezni, Ljubljana, samozaložba, 1929 (110 str.; nova izdaja v dvobarvnem tisku, 1939).

 

Andre Vite Mihicic [Andro Mihičić]: Dujam Peni. Sculpteur, Paris, Éditions E. de Boccard, [1929] (55 str., XX f. pril.).

 

Roman Petrović: Mapa litografija Bosna i Hercegovina, Sarajevo, 1929 (48 listov; predgovor Niko Miličević). Roman Petrović (1896–1947) je mapo litografij širši javnosti predstavil na posebni razstavi v Salonu Skočajić v Sarajevu leta 1931. V mapi so predstavljene geografske, zgodovinske, urbane, ruralne in etnografske speci čnosti Bosne in Hercegovine.

 

Gjuro Szabo [Đuro Sabo]: Umjetnost u naim ladanjskim crkvama, Zagreb, [s. n.], 1929 (IV, 76 str.; 2. izdaja 1930). Đuro Sabo (1875–1943) je bil zgodovinar, restavrator in muzeolog, med letoma 1928–1943 ravnatelj Muzeja grada Zagreba.

 

Jubilarni almanah Kluba hrvatskih knjievnika i umjetnika u Osijeku, [Osijek], Tisak Ferde Kittera, 1929 (218 str.). Iz vsebine: Radoslav Bačić: »Likovna umjetnost u Osijeku«, str.126–132.

 

Zbornik u ast Bogdana Popovia, Beograd, IK Geca Kon, 1929 (426 str.).

 

Beograd: marca je začel izhajati časopis Radio Beograd. Nedeljni ilustrovani asopis (1929–1940).

 

Berlin: januarja 1929 je izšla posebna, deseta številka revije Der Sturm (Junge slovenische Kunst), pri kateri je sodeloval Ferdo Delak. Uvodni članek o revolucioniranju umetnosti v Sloveniji je sprožil polemiko v slovenskem časopisju. Istega leta je v prvem letniku beograjske revije Nova literatura izšel Delakov članek »Slovenačka umetnička avantgarda«, v isti številki, 7–8, so objavili še članek Bratka Krefta »Fragmenti iz Slovenije«.

 

Ljubljana: Umetniška matica je v Zbirki del slovenske likovne umetnosti izdala monografije: I. zvezek Tine Kos (1929; predgovor Tone Seliškar); II. zvezek Drago Vidmar, Nande Vidmar (1930; predgovor Tone Seliškar); III. zvezek Boidar Jakac (1932; predgovor Karel Dobida). Umetniška matica je bila ustanovljena leta 1928 v Ljubljani kot »društvo za propagando sodobne likovne umetnosti in za moderno galerijo«. Pripravljala je razstavo slovenske socialne grafike, ki naj bi obiskala vsa večja slovenska mesta in delavske revirje in imela stalno razstavo v palači Delavske zbornice, ki so jo odprli na začetku leta 1929.

 

Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo je leta 1929 kot prilogo 9. letniku Zbornika za umetnostno zgodovino (urednik Izidor Cankar) začelo izdajati zbirko topografskih opisov »Umetnostni spomeniki Slovenije«. Zvezki so izhajali do leta 1934. Leta 1931 so izdali tudi temeljno delo Srednjeveki rokopisi v Sloveniji. S sodelovanjem Fr. Steleta opisal M. Kos.

 

Ljubljana: začela je izhajati revija Ilustracija (1929– 1931). Uredniki: Narte Velikonja, Rajko Ložar in Janko Traven, likovni urednik Miha Maleš. K vizualizaciji revije sta mdr. prispevala fotografa Marjan Pfeifer (1910–1992) in Janko Hafner (1907–1972).

 

München: revija Die Kunst (1929–30, l. 25, št. 2) je objavila daljšo predstavitev Rajka Ložarja »Die slowenische Malerei der Gegenwart« (natis tudi v Die Kunst für Alle, 1929–30, str. 81–89).

 

Zagreb: Udruženje grafičkih umjetnika je začelo izdajati zbirko Monografije jugoslovenskih umjetnika: I. zvezek UroPredi(predgovor Miljenko D. Gjurić); II. zvezek Vlaho Bukovac (tekst po Isu Kršnjavom); III. zvezek Bella ikoSesija (tekst po Vl. Lunačeku). Vsi zvezki so izšli leta 1929.

 

Ivo Šrepel (1899–1945): likovni kritik je od leta 1929 (do 1940) redno pisal o likovnem dogajanju na Hrvaškem za Jutarnji list in druge časopise ter delal na Radiu Zagreb.

 

IZBRANE RAZSTAVE

Proletnja izloba slikarskih, vajarskih i arhitektonskih radova, Beograd, Umetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, maj 1929. Pomladanske razstave jugoslovanskih umetnikov v Beogradu je Udruženje prijatelja umetnosti Cvijete Zuzorić (1922–1941) prirejalo vsako leto do 1940, pod pokroviteljstvom kneza Pavla. Arhitekturna dela so bila vključena samo na prvi razstavi; kasneje je razstava naslavljana Prolena izloba slikarskih i vajarskih radova jugoslovenskih umetnika. Razstavni paviljon na Kalemegdanu je bil odprt leta 1928.

 

1929 Barcelona Universal Exposition / Svetovna razstava, Barcelona, maj–oktober. Organizacija jugoslovanske likovne predstavitve je bila zaupana Udruženju jugoslovanskih oblikujočih umetnikov. Zaradi sporov pri pripravah na razstavo je nacionalne žirije za izbor del imenovala vlada. Jugoslovanski razstavni paviljon je bil delo arhitekta Dragiše Brašovana in je zanj prejel drugo nagrado. Dragiša Brašovan (1887–1965) je projektiral tudi jugoslovanska paviljona za svetovni razstavi v Milanu (1931) in v Solunu (1932).

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Kraljevina Jugoslavija (1929–1941 / formalno ukinjena 1945) in umetnost: kralj Aleksandar Karađorđević in knez Pavle Karađorđević sta se zavedala reprezentativne in propagandne vloge umetnosti. Jugoslovanski dvor je bil poleg Ministrstva za prosveto pomemben pokrovitelj in kupec domače in tuje umetnosti, ustvarjali so tudi Državno umetniško zbirko, ki ni bila javna. Knez Pavle je sodeloval in prijateljeval z nekaterimi svetovnimi avtoritetami na področju likovne umetnosti: Bernard Berenson (1865– 1959), Kenneth Clark (1903–1983) in Joseph Duveen (1869–1939). Julija 1929 je ustanovil Muzej savremene umetnosti v Beogradu z namenom, da sooči moderno evropsko likovno umetnost z ustvarjanjem v Jugoslaviji od konca 19. stoletja naprej. Velik privatni zbiratelj je bil še Pavle Beljanski (1892–1965), ki je pripadal sloju politične državne elite.

 

Beograd: novoustanovljeni Beogradski fotoklub (ustanovljen 4. decembra 1928), je leta 1929 priredil prvo razstavo, na kateri so razstavljali člani fotokluba in gostje iz Sombora. Široko koncipiran program kluba v nobeni od enajstih točk programa ni omenjal delovanja profesionalnih fotografov in fotoreporterjev. Dejavnost tega kluba je zamrla po drugi razstavi leta 1931. Amatersko delo fotografov na tedanjem področju Srbije se je v obdobju med obema vojnama razvijalo v okviru fotosekcij znotraj planinskih društev. 2. decembra 1939 so se člani Fotosekcije Srpskog planinarskog društva organizirali v Klub fotoamatera Beograd, a je bilo njihovo delo zaradi vojne kmalu prekinjeno. Med ustanovitelji se mdr. navajata Branibor Debeljković (1916–2003) in Zvonimir Janović.

 

Ljubljana: v Operi so krstno izvedli opero Marija Kogoja rne maske (1929). Scenske osnutke so predložili Eduard Stepančič, Ivan Čargo, Avgust Černigoj, Ferdo Delak, Ivo Spinčič in Ivan Vavpotič, ki je bil izbran za izvedbo scene.

 

Sarajevo: sarajevski slikarji Đoko Mazalić (1888–1975; tudi pisec o likovni umetnosti), Karlo Mijić (1887–1964) in Roman Petrović (1896–1947), katerim se je pridružil zagrebški dijak Siegfried / Sigo Summerecker / Hugo Sumereker (1897–1983) so ustanovili skupino Grupa etvorice / etvorica (1929–1931). Njihova ambicija je bila tudi nadaljevanje dela Društva umjetnika (1923– 1927), mdr. je bila Četvorica aktivna ob ustanavljanju Galerije slika Zemaljskog muzeja v Sarajevu. Razstavili so v Salonu Skočajić v Sarajevu (1929, 1930), kjer so leta 1930 organizirali razstavo Kamila Ružičke (1897–1972) in Omera Mujadžića (1903–1991), članov skupine Zemlja. Zaradi različnih osebnih pogledov na likovno umetnost so se člani skupine leta 1931 razšli.

 

Zagreb: 25. februarja 1929 je potekal ustanovni sestanek skupine Zemlja (Udruenje umjetnika Zemlja, 1929–1935) v ateljeju Draga Iblerja na akademiji za umetnost. Podpisniki pravilnika (statuta) skupine so bili: Ivan Tabaković (1898–1977), Krsto Hegedušić (1901–1975), Omer Mujadžić (1903–1991), Frano Kršinić (1897–1982), Drago Ibler (1894–1964), Antun Augustinčić (1900–1979), Oton Postružnik (1900–1978) in Kamilo Ružička (1899–1972). Svoj manifest so objavili na naslovni strani kataloga ob prvi razstavi v Salonu Ulrich novembra 1929. Skupino je združeval levo usmerjeni pogled na svet, članstvo v skupini pa je bilo dinamično, tako po svojem šolanju kot likovnih medijih (»razpon od risbe do mesta«), družbeni aktivnosti in številu. Stalnica je Krsto Hegedušić, ki je bil zaradi svojega delovanja tudi večkrat obravnavan na policiji. V iskanju avtohtonega likovnega izraza je leta 1930 začel sodelovati s samoukoma Ivanom Generalićem (1914–1992) in Franjem Mrazem (1910–1981) iz vasi Hlebine, katerih dela so bila vključena v razstave skupine. Kot skupina so razstavili šestkrat, po predstavitvi v Salonu Ulrich še: Galerie Billet, Pariz 1931, Umjetnički paviljon Zagreb 1932 in 1934, So ja, v sodelovanju z bolgarskim društvom Novi Hudožnici, in Umetnički paviljon Beograd 1935. Sedmo razstavo Zemlje, ki bi morala biti v Umjetničkom paviljonu v Zagrebu, skupaj z Novimi Hudožnici in Radničko slikarsko školo Petra Dobrovića iz Beograda, so policijsko prepovedali. Poleg tega so posamezni člani skupine razstavili tudi na skupinskih razstavah v Barceloni, Londonu in Ljubljani. V Ljubljani je bila skupinska razstava Četrte generacije z gostoma Francetom in Tonetom Kraljem in člani društva Zemlja v Jakopičevem paviljonu maja 1930 (Razstava sodobne grafike; katalog uredil Miha Maleš).

 

Aleksandar afranski (1889–?): v obdobju 1929–1939 je objavil večje število tekstov in knjig o fotografski tehniki in tehnologiji. V Beogradu so mdr. izdali: Osnovi fotografije. Sa preko 600 slika u tekstu i 2 u boji (1929, z Aleksandrom Đ. Kostićem), Kako treba fotografisati. Sa 32 slike (1934), Opta upustva za fotografiju (1935), Leicagrafija. Nova era u fotografiji. Sa 157 slika, 5 tablica u tekstu i 8 tablica kao prilog (1938) in Snimanje pomou infracrvenih zrakova. Sa 120 slika u tekstu, 3 eme u boji i XIII slika priloga (1939, s Sibin V. Todorović).

 

Ivana TomljenoviMeller (1906–1988): leta 1929 se je vpisala v šolo za umetnost, oblikovanje in arhitekturo Staatliche Bauhaus v Dessau, naslednji semester se je pridružila novemu oddelku za fotografijo, ki ga je vodil prof. Walter Peterhans. V tem obdobju je oblikovala politično fotomontažo Diktatura kralja Aleksandra, ki je bila mdr. objavljena na naslovnici publikacije Diktatur in Jugoslawien. Ko so leta 1930 zaradi simpatiziranja s komunizmom odpustili dekana Hannesa Meyerja in več študentov Bauhausa, je Tomljenović solidarnostno zapustila šolo.

 

Arpad G. Bala(Balázs G. Árpád 1887–1981): eden izmed začetnikov socialno angažirane grafike v Srbiji je izdal drugo grafično mapo Dani nedelje (1929) s temami iz delavskega življenja in kasneje grafični mapi iz beograjskega predmestja Jatagan mala (1932, 1934).

 

Boidar Borko (1896–1980): novinar, publicist, prevajalec je postal urednik kulturne rubrike liberalnega dnevnika Jutro (Ljubljana, 1929–1945). Poročal je o kulturnem dogajanju v Sloveniji, širšem jugoslovanskem prostoru, na Češkem in v Nemčiji.

 

1930
IZ BIBLIOGRAFIJE

Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi. Del 1, Razvoj stila v starokrščanski dobi in zgodnjem srednjem veku. Od poetkov krščanske umetnosti do l. 1000, Ljubljana, Slovenska matica, 1930 (314 str.).

 

Ljubo Karaman: Iz kolijevke hrvatske prolosti. Historijsko-umjetnike crtice o starohrvatskim spomenicima, Zagreb, Matica hrvatska, 1930 (229 str., X + 152 ilustr.).

 

L‘art Byzantin chez les Slaves. Les Balkans. Premier recueil dédié à la mémoire de Théodore Uspenskij, Paris, Paul Geuthner, 1930 (XV, 503 str. + LII str. tabel; zbirka Orient et Byzance).

 

Salomon Renak [Salomon Reinach]: Apolo. Opta istorija plastinih umetnosti. Sa 642 slike u tekstu, Beograd, Srpska književna zadruga, 1930 (XXIII + 436 str.; prevod Miloje M. Vasić, predgovor Bogdan Popović).

 

Kosta Strajnić: Dubrovnik bez maske. Uzaludni napori i teka razoaranja, Dubrovnik, samozaložba, 1930 (94 str., 20 ilustr.; predgovor Lujo Vojnović).

 

Beograd: januarja 1930 je izšla zadnja številka časopisa Nova literatura. Zaradi levičarske usmeritve je bil prepovedan. Časopis za kulturna vprašanja sta urejala in izdajala Pavle Bihali (1898–1941) in Oto Bihali (1904– 1993, kasneje Oto Bihali Merin). Izhajal je od leta 1928, izšlo je 13 številk, impresiven je njegov mednarodni uredniški odbor. Pavle Bihali in Oto Bihali sta leta 1928 ustanovila založbo Izdavačko preduzeće Nolit, ki je poleg časopisa izdajala knjige socialno orientirane književnosti. Avtorji iz kroga Nolita so se v tridesetih letih zapletli v več polemik, mdr. z nekdanjimi avantgardisti (nadrealisti), z Milošem Crnjanskim v časopisu Ideje (1934–1935) in Miroslavom Krležom v književni reviji Danas (1934; zadnja, peta številka je bila zaplenjena).

 

Beograd: almanah Nemogue / L‘Impossible (Beograd, Društvo nadrealista / Nadrealistička grupa / Publikum), 1930 (reprint 2002). V njem je a rmirana revolucionarna tendenca književno-umetniške skupine srbskega nadrealizma, njegove druge faze; med drugim je objavljen manifest s trinajstimi podpisniki. V almanahu so objavljene fotografije Nikole Vuča (1902–1993) in Vaneta Živadinovića Bora (1908–1993). Svoja prepričanja so nadrealisti izražali še v časopisu Nadrealizam danas i ovde, izšle so tri številke 1931–1932. Več članov gibanja je policija preganjala, njegovo delovanje je zastalo. S polemikami so sodelovali v tako imenovanem spopadu na levici med umetniškim (avantgardističnim, liberalnim) in kolektivnim (partijskim) pogledom levičarjev na revolucijo. Del polemik je potekal v beograjskem mesečniku za književnost in umetnost Stoer (1930– 1935), med Pavlom Bihalijem (I. Merin), št. 7–8 (1931), in Markom Ristićem, št. 1 (1932).

 

Vršac: novembra 1930 je pričela izhajati revija Jugoslovenska fotografija. Časopis za umetniku i naunu fotografiju (1930–1931; izšlo je pet številk). Urednik je bil Milorad Radović (1892–1934), zavzemal se je za ustanovitev skupne jugoslovanske amaterske fotografske zveze.

 

IZBRANE RAZSTAVE

Velika izloba ruske umetnosti, Beograd, Umetnički paviljon Cvijete Zuzorić, marec 1930. Na razstavi so sodelovali ruski emigranti modernistične usmeritve, ki so bili razseljeni po Evropi.

 

Exhibition of Jugoslav Sculpture and Painting, London, National Gallery Millbank [Tate Gallery], april–maj 1930. S te razstave jugoslovanskega kiparstva in slikarstva je poseben umetniški odbor Jugoslovanskega društva Velika Britanija izbral dela za potujočo razstavo 1930/1931: Leeds, Bradford, Swansea, Belfast, Birmigham, Manchester in ponovno London (Whitechapell Art Gallery). To je bila povratna razstava za predstavitev sodobne britanske umetnosti, ki je bila v letih 1928–1929 na ogled v Ljubljani (november–december 1928), Zagrebu (december 1928–januar 1929) in Beogradu (1929).

 

Film i Foto, Zagreb, april 1930 v okviru Međunarodne fotografske izložbe na 13. Prolećnom Zagrebačkom zboru. Razstava je bila leta 1929 pod naslovom Internationale Ausstellung des Deutschen Werkbunds Film und Foto (FiFo) / Film und Foto – FiFo na ogled v Stuttgartu, nato je gostovala v več mestih (mdr. Essen, München, Berlin, Wroclav, Zürich, Tokio, Dunaj). Nemški del razstave je zasnoval László Moholy-Nagy, ameriškega Edward Weston, v sodelovanju z El Lissitzkyim (v koordinaciji s sovjetskim uradom za mednarodne odnose v kulturi) in Edwardom Steichenom, modnim fotografom revije Vogue. V Zagrebu jim je bila pridružena selekcija hrvaških fotografov. Ob razstavi so bile tudi projekcije lmov Fritza Langa, Sergeja Eisensteina in Vsevoloda Pudovkina. Za razvoj fotografije je bil to eden od najpomembnejših dogodkov obdobja med obema svetovnima vojnama.

 

Exposition d‘Art Français Contemporain / Izloba savremene francuske umjetnosti / Razstava sodobne francoske umetnosti, Zagreb, Umjetnički paviljon, maj; Ljubljana, Narodna galerija, junij. Prireditelj francoski inštitut v Zagrebu (dela je zbrala Gallerie Billet Paris, veliko del iz zbirke muzeja v Grenoblu). Predstavljena so bila dela umetnikov École de Paris. Marca 1931 je bila v mali dvorani Uniona v Mariboru razstava Moderne francoske grafike in knjige iz zbirke galerije Billet.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Beograd: decembra so v Paviljonu Cvijeta Zuzorić (december 1929–januar 1930) odprli prvo samostojno razstavo Umetnike grupe Oblik (1926–1939). Skupina je združevala slikarje, kiparje in arhitekte iz Srbije, Bosne, Črne gore, Hrvaške in Makedonije, predstavnike modernistične linije v umetnosti, ki so želeli ujeti korak z evropskimi sočasnimi likovnimi tokovi, zgledujoč se pri francoskem oziroma pariškem slikarstvu. Zagovarjali so svobodno umetniško ustvarjanje, osebni avtorski izraz in avtonomijo likovne estetike. Ustanovitelji skupine Oblik so: slikarji Branko Popović (predsednik in aktiven likovni kritik), Petar Dobrović, Jovan Bijelić, Sava Šumanović (ni sodeloval na razstavah skupine Oblik), Veljko Stanojević, Milo Milunović in Marino Tartaglia ter kiparji Toma Rosandić, Sreten Stojanović in Petar Palavičini / Pallavicini. Takoj po ustanovitvi so se skupini pridružili Ivan Radović, Ignjat Job, Mihailo S. Petrov, Nikola Bešević, Zora Petrović, Milan Konjović, Mate Radmilović, Kosta Hakman in Stojan Aralica. Prvi arhitekt v skupini je bil Nikola Dobrović, po razpustitvi Grupe arhitekata modernog pravca leta 1934, se priključijo še Dragiša Brašovan, Milan Zloković, Branislav Kojić in Jan Dubovi. V raznih obdobjih so bili člani skupine oziroma gostje na njihovih razstavah mdr. tudi Arpad Balaž, Vilko Gecan, Đorđe Andrejević- Kun, Petar-Pjer Križanić, Ivan Lučev, Nikola Martinoski, Stanka Radonić-Lučev, Ivan Radović, Risto Stijović, Svetislav Strala, Milenko Šerban, Vladimir Žedrinski. V Paviljonu Cvijeta Zuzorić v Beogradu so razstavljali še v letih 1931, 1932, 1933, 1938. Samostojno so razstavljali tudi po Jugoslaviji in v tujini: Split 1930, Skopje 1930 in 1937, Sarajevo in Banjaluka 1931, Zagreb in Ljubljana 1933, So ja, Plovdiv in Praga 1934, Solun 1937. Število razstavljavcev na posameznih razstavah je nihalo, kar kaže na odprto strukturo skupine.

 

Beograd: 11. novembra 1930 je bilo odkritje Spomenika zahvalnosti Francuskoj, delo Ivana Meštrovića. Postavitev spomenika na Kalemegdanu sta nancirala Društvo prijatelja Francuske in Društvo nekadašnjih đaka francuskih škola. Najmonumentalnejše obeležje posvečeno žrtvam prve svetovne vojne je le eno izmed številnih, ki so jih postavljali po ozemlju Kraljevine Jugoslavije.

 

Pariz: leta 1930 je zaključila izobraževanje v umetniki oli Andréja Lhotea / Académie André Lhote (18, rue d‘Odessa, blizu postaje Montparnasse, ustanovljena leta 1922) druga skupina jugoslovanskih slikarjev, ki so v njegovo šolo prihajali v glavnem v treh obdobjih, na začetku in koncu dvajsetih in konec tridesetih let dvajsetega stoletja. Prvi so se pri njem izpopolnjevali: Sava Šumanović, Kamilo Ružička, Sergije / Serge Glumac in Milan Konjović. V omenjeni drugi skupini so bili: Oton Postružnik, Milenko Šerban, Zora Petrović, Stojan Aralica, Radmila Djordjević, Mirko Kujačić, Ivan Lučev, Stanka Lučev Radonić, Vera Nikolić Podgorski, Sava Rajković, Momčilo Stevanović, Anton Huter in Milica Čadjević. Konec tridesetih let pa so se pri Lhotu izpopolnjevali: Vojo Dimitrijević, Ante Kaštelančić, Sabahadin Hodžić in Milena Šotra Gačinović.

 

André Lhote (1885–1962), predstavnik tako imenovanega salonskega kubizma, je s svojim umetniškim, teoretičnim in pedagoškim delom vplival na veliko število francoskih in tujih umetnikov. Njegovo učenje je dopuščalo širino likovnega izraza, sam pa je z leti umiril geometrične forme in se bolj posvetil harmoniji barvnih kontrastov. Med njegove najboljše učence sodi Sava umanovi(1896–1942), ki se je leta 1930 zaradi bolezni vrnil v rodni Šid, kjer je ustvaril cikel idijanke (1934–1941).

 

Sarajevo: decembra 1930 je bila odprta galerija slik domačih umetnikov v okviru Zemaljskog muzeja poimenovana Galerija slika Zemaljskog muzeja (1930–1943). Zbiranje in postavitev del je izpeljala Grupa četvorice / Četvorica, predvsem Đoko Mazalić. Na njenih temeljih in z njenim fundusom je svoje delo leta 1946 začela Umjetnička galerija BIH.

 

Skopje: ustanovljeno je bilo Udruenje likovnih umetnika Vardarske banovine (1930–1941?), v katerem naj bi delovalo štirideset slikarjev. Po podatkih iz nam dosegljive literature je bila njihova prva razstava realizirana februarja 1930 v Sali prosvetnog doma v Skopju, razstavljali so še v letih 1931, 1933 in 1940. Med osrednje osebnosti makedonskega likovnega življenja uvrščamo naslednje slikarje: Sima Čemerikić (1906–1973), njegovi kolegi s študija v Beogradu Vangel Kodžoman / Vanđel Kodžomanović (1904–1994), Vasilije Popović-Cico (1914–1962), Tomo Vladimirski (1905–1971) in Ljubo Belogaski (1911–1994). Beograjski študent (in Lhotov slušatelj) je tudi Lazar Ličenoski (1901–1964), ki je razstavljal tudi z beograjskimi umetniki in s skupino Oblik, a za svoj slikarski subjekt pogosto jemal slikovite predele Makedonije (tedaj področje Južna Srbija), njene prebivalce in njihove običaje. Nikola Martinoski (1903–1973) je zaključil študij slikarstva v Bukarešti, ustalil se je v Skopju in je bil prav tako član skupine Oblik. V njegovem ateljeju so se zbirali intelektualci Skopja (Društvo prijatelja umetnosti »Je mija«), med letoma 1939–1940 je bil scenograf v skopskem gledališču. Za utemeljitelja makedonskega kiparstva velja Dimitrij Dimo Todorovski (1910–1983). Za likovni razvoj makedonskih umetnikov so bili pomembni tudi njihovi stiki s srbskim lozofom Dušanom Nedeljkovićem (1899–1984) in slovenskim umetnostnim zgodovinarjem Francetom Mesesnelom (1894–1945), ki so ju premestili na službeni mesti v Skopje.

 

Zagreb: leta 1930 je začel delovati oblikovalski studio Atelier Tri. Člana Vladimir Mirosavljević (1908–1975) in Božidar Kocmut (1899–1977) sta izšla iz Zavoda za znanstveno proučavanje reklame i umjetničku reklamu, produkcija Imago, ki ga je leta 1928 ustanovil Miroslav Feller (1901–1961). Leta 1929 so izdajali časopis Reklama, naslednje leto se je Feller preselil v Berlin. Atelier Tri je imel naročnike predvsem med gospodarskimi podjetji, oblikovali so tudi plakate za športne dogodke, logotipe, embalaže. V svojih delih so uporabljali prvine avantgardne umetnosti. Leta 1934 so sodelovali na mednarodni kulturno-edukativni Izlobi reklame v okviru pomladanskega zagrebškega velesejma.

 

Zagreb: ustanovljena je bil umetniška skupina Grupa trojice (1930–1935): Ljubo Babić (1890–1974), Jerolim Miše (1890–1970) in Vladimir Becić (1886–1954). Za razliko od družbeno angažiranih idej članov skupine Zemlja, je bila Grupa trojice slikarjev bliže meščanskim krogom. Zagovarjala je individualno delo umetnika, »čisto« slikarstvo, iskala svoj izraz v kolorizmu in tematski obdelavi regionalne krajine. Samostojno so razstavljali v Umjetničkom paviljonu v Zagrebu: I./1930, II./1931, III./1932 (gost Max Pechstein), IV./1933 z gosti, VII./1934 z gosti iz Slovenije, IX./1935 z gosti; v Ljubljani V./1933, Sarajevu VI./1934 in v Splitu VIII./1934. Ob otvoritve razstave v Ljubljani je imel L. Babić predavanje o sodobnem hrvaškem slikarstvu (objavljeno v Dom in svet 1934, št. 6/7). Leta 1935 so se zaradi notranjih nesporazumov člani Grupe trojice razšli oziroma prešli v neformalno Grupo hrvatskih umjetnika (1936–1939), ki je združevala umetnike iz kroga L. Babića ter bivših članov skupine Zemlja. Nadaljevali so štetje razstav Grupe trojice, večinoma pod naslovom Izloba hrvatskih umjetnika, na njih se je zvrstilo 36 umetnikov. Razstavili so v Umjetničkom paviljonu v Zagrebu: X./1936, XII./1937 in XVI/1939 (november–december 1939; z Babićem in njegovimi učenci, mdr. Gabrijel Stupica in Zoran Mušič); v Domu likovnih umjetnosti v Zagrebu XIV./1939 (oktober– november 1939; brez Babića, ki je svoja dela v času razstave Pola vijeka hrvatske umjetnosti razstavil v Glazbenem zavodu v Zagrebu leta 1938), v Varaždinu XI./1936, XIII./1937 in v Osijeku XV./1939. Leta 1937 so razstavili v Pragi skupaj s Petrom Dobrovićem iz Beograda (april–maj; brez Babića). Grupa hrvatskih umjetnika leta 1938 ni hotela sodelovati na razstavi Pola vijeka hrvatske umjetnosti, ki jo je pripravljalo Hrvatsko društvo umjetnosti Strossmayer pod vplivom Meštrovićevega kroga. Z njim so bili v sporu zaradi več vprašanj kulturne politike, mdr. vodenja Moderne galerije in usode Umjetničkog paviljona ob izgradnji Doma likovnih umjetnosti v Zagrebu. Zato so pripravljali svojo razstavo v Glazbenem zavodu v Zagrebu. Zaradi pomanjkanja razstavnih površin v zavodu je tukaj razstavil le Ljubo Babić. Preostali člani so kasneje priredili svojo XIV. razstavo, del članov skupine pa je zaradi nestrinjanja pristopilo k društvu Strossmayer.

 

Sergije / Serge Glumac (1903–1964) je leta 1930 izdal grafično mapo z devetimi litografijami Beton.

 

Tone Kralj (1900–1975) je poslikal božjepotno cerkev sv. Višarje / Monte Lussari (1930). To je le ena od njegovih številnih poslikav cerkvenih prostorov v Julijski Krajini, ki je bila pod močnim vplivom italijanizacije: ukinitev vsega slovenskega in hrvaškega tiska, bančništva in zadružništva, odpustitev in premestitev skoraj vsega učiteljstva, prepovedana raba materinščine. Slovenska in hrvaška duhovščina sta po priključitvi tega ozemlja Italiji tu delovali antifašistično in iredentistično. V sodelovanju s političnim katolicizmom v Kraljevini Jugoslaviji, še posebej z dr. Antonom Korošcem, je bila njihova aktivnost nancirana iz tajnega fonda pri Zunanjem ministrstvu Kraljevine Jugoslavije. Med drugim so izdajali veliko leposlovnih knjig, revij in pesmaric z ilustracijami.

 

Miha Male(1903–1987): pobudnik skupine etrta generacija (1928–1930) je leta 1930 organiziral zadnjo razstavo Četrte generacije z gosti iz Slovenije (France in Tone Kralj) in Hrvaške (skupina Zemlja). Člani skupine slovenskih umetnikov Četrta generacija so bili še: Olaf Globočnik (1904–1991), France Pavlovec (1897– 1959), Nikolaj Pirnat (1903–1948), Mira Pregelj (1905– 1966) in Janez Mežan (1897–1972). Miha Maleš je bil aktiven na več področjih: ustanovil je Umetniški salon (1930–1931), ukvarjal se je s cerkvenim slikarstvom (imel je naročila na Hrvaškem), poučeval je risanje, aktiven je bil v publicistiki, izdajal je grafične mape in organiziral razstave. Leta 1936 je ustanovil Biblio lsko založbo, pod njenim okriljem je izhajala revija Umetnost. Mesenik za umetnostno kulturo (1936–1945). Druge izdaje te založbe: Miha Male. Sence ali knjiga lesorezov in linorezov, 1936; Emile Schaub-Koch: Miha Male, 1937; zbirka ilustrirana dela Franceta Prešerna: Sonetni venec, 1937, Dekletam, 1940, Strunam, 1940, Pod oknom, 1941; Slavni Slovenci, sedeminosemdeset izvirnih lesorezov, 1938; K. H. Macha: Maj, 1938; Stane Mikuž: Litografije Mihe Malea, 1939.

 

Elda Piščanec (1897–1967) se je po končanem slikarskem izpopolnjevanju v Firencah in Parizu (pri Andréju Lhotu in cerkveno slikarstvo pri Mauriceu Denisu), naselila v Dobrni pri Celju in izvedla tudi nekaj cerkvenih naročil.

 

Artur Schneider (1879–1946): umetnostni zgodovinar, likovni kritik in dolgoletni direktor Strossmayerove galerije JAZU je med letoma 1930 in 1941 intenzivno delal na fotografskem arhivu spomeniške dediščine na Hrvaškem in mdr. objavljal članke v Hrvatski reviji in Letopisu JAZU.

 

1931
IZ BIBLIOGRAFIJE

Ljubo Babić: Maestral. O naem izrazu. Poutjele putne uspomene, Zagreb, Tiskara Narodnih Novina, 1931 (36 str.).

 

Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi. Del 2, Razvoj stila v visokem in poznem srednjem veku. Od leta 1000 do leta 1400, Ljubljana, Slovenska matica, 1931–1933 (335 str.; v dveh snopičih).

 

Ivo Franić: Umjetnost i umjetniki obrt, Zagreb, Tisak zagreb. privred. štamparije, 1931 (78 str. + 24 str. tabel).

 

Vojeslav Mole: Historja sztuki starochrzecijaskiej i wczesnobizantyskiej. Wstp do historji sztuki Bizantyskiej u Słowian, Lwów, Jakubowski, 1931 (XVII, 420 str.).

 

Vladimir Petković: La peinture serbe du Moyen âge, I. del, Beograd, Museé d‘Historie de l‘art 1931 (Monument Serbes; II. del 1934).

 

Koča Popović, Marko Ristić: Nacrt za jednu fenomenologiju iracionalnog, Beograd, Nadrealistička izdanja, 1931 (173 str.). Avtorja sta delo posvetila Milanu Dedincu (1902–1966), ki je bil med letoma 1931–1941 urednik beograjskega dnevnika Politika.

 

IZBRANE RAZSTAVE

Nemaka savremena likovna umetnost i arhitektura / Deutsche Zeitgenössische Bildende Kunst und Architektur, Beograd, Umetnički paviljon Cvijete Zuzorić, april 1931; Zagreb, Umjetnički paviljon, maj 1931. Komisar dr. Alfred Kuhn; prireditelj in izdajatelj kataloga Deutsche Kunstgesellschaft Berlin; pokrovitelj knez Pavle. Na razstavo vključena tudi fotografija Bauhausa. Razstava je bila del sistematičnega kulturno političnega programa tedanje Nemčije za povečanje vpliva na jugovzhodno Evropo. Kot je zapisal kritik Rajko Ložar (Dom in svet 1931, št. 5–6), razstava iz neznanih vzrokov ni gostovala v Ljubljani.

 

Exposition des quatre peintres YougoslavesPariz, Galerie Bernheim-Jeune, april 1931. Razstavili so: Stojan Aralica (1883–1980), Marko Čelebonović (1902–1986), Milo Milunović (1897–1967), Milivoj Uzelac (1897–1977).

 

Novi smjer u fotografiji Franjo Mosinger, Zagreb, Umjetnički paviljon, junij 1931. Franjo Mosinger (1899– 1956) je bil profesionalni fotograf, ki je med letoma 1935–1939 deloval v Beogradu. Na peti samostojni razstavi je razstavljal fotografijo pod vplivom nove stvarnosti in fotograme. Družina Mosinger se je od konca 19. stoletja ukvarjala s fotografijo in kasneje distribucijo lma (Monopol Mosinger lm).

 

Razstava Kluba likovnih umetnic, Ljubljana, Jakopičev paviljon, avgust–september 1931. Razstava (jugoslovanskega) ženskega likovnega združenja Kluba likovnih umjetnica (1927–1941), katerega sedež je bil v Zagrebu. Klub je bil ustanovljen na pobudo Line Crnčić-Virant (1879–1949) in Naste Rojc (1883–1964) po vzoru International Women‘s Art Club iz Londona. Članice so razstavile še v Zagrebu (1928, 1930, 1932, 1933, 1935 in 1936), v Osijeku in na Sušku (1932), v Dubrovniku (1937) in v Osijeku (1940).

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Beograd: 11. oktobra 1931 so ustanovili Zadrugo jugoslovenskih likovnih umetnika z namenom populariziranja likovne umetnosti doma in na tujem. Na Knez Mihajlovi 16 je imela zadruga svoj razstavni prostor, v katerem so prirejali Salon jugoslovenske umetnosti (1931/32–?). Predsednik zadruge je bil bivši pravosodni minister Dimitrije Ljotić (1891–1945).

 

Beograd: 11. novembra 1931 je bilo odkritje spomenika in kostnice Spomen-kosturnica branilaca Beograda 1914–1918 na Novom groblju. Avtor načrta za celoto je arhitekt in kipar Roman Verhovski, avtorja kipov pa Živojin Lukić in Vladimir Pavlović Zagorodnjuk. Po vzoru beograjskega spomenika je bil postavljen tudi Spomenik srpskom vojniku v Kraljevu.

 

Ljubljana: maja 1931 je začel z delom Salon Kos – razstava in prodaja umetnin (Mestni trg št. 25). Privatna prodajna galerija trgovca z umetninami Antona Kosa je zastopala vse struje slovenske likovne umetnosti in začela prirejati razstave v manjših krajih po Sloveniji. V letih 1933 in 1934 je organiziral tudi osrednjo razstavo slovenskih umetnikov v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Leta 1939 je svojo razstavno – prodajno galerijo preselil v pasažo Nebotičnika.

 

Ljubljana: 20 oktobra 1931 je bil ustanovljen Fotoklub Ljubljana (1931–1947). Prvemu letnemu zboru kluba je predsedoval Lojze Pengal (1896–1957), tajnik je bil Karlo Kocjančič (1901–1970). Člani kluba, predvsem ljubiteljski fotografi, so bili vse do začetka druge svetovne vojne zelo aktivni: uredili so si društvene prostore v nekdanjem ateljeju kiparja Lojzeta Dolinarja (Levstikova ulica), organizirali klubske ekskurzije, predavanja in projekcije diapozitivov, tečaje, udeleževali so se fotografskih natečajev in razstav po celem svetu. V Ljubljani so priredili prvo jugoslovansko fotografsko razstavo (1932), več mednarodnih fotografskih razstav (1934, 1936, 1938) in samostojne klubske razstave (1932, 1934, 1937). Leta 1935 so izdali zbornik Slovenska fotografija ki sta ga uredila Peter Kocjančič (1895–1996) in Lujo Michieli (umrl ok. 1970). V njem je objavljenih 60 izbranih fotografij slovenskih fotoamaterjev in tudi predstavitev začetnika fotografije Janeza Puharja (1814–1864). V ponedeljskih izdajah slovenskih dnevnikov Jutro (objavljal Karlo Kocjančič; 1937, 1938 v ilustrirani tedenski reviji Konzorcija Jutro – ivljenje in svet, 1939–april 1941) in Slovenec (verjetno objavljal Peter Kocjančič; 1937, 1938, 1939 (tri številke)) so leta 1937 uvedli rubriko »Fotoamater«, kjer so spremljali pomembnejše dogodke doma in v tujini na področju fotografije in kinematografije ter objavljali tehnične nasvete. Ob koncu Tretje mednarodne razstave umetnike fotografije v Ljubljani so sklicali še 1. kongres slovenskih fotoamaterjev (1938). Delo članov Fotokluba Ljubljana je prejemalo pohvale in nagrade tudi v tujini. Izven fotoklubov so v Sloveniji v obravnavanem obdobju na področju fotografije delovali posamezni fotografi mdr. Franc Ferjan (1885–1964) in nekateri likovni umetniki (Božidar Jakac, Gojmir Anton Kos, Miha Maleš, Veno Pilon).

 

Ljubljana: Narodni muzej je s priložnostno razstavo praznoval 100 let, izdal vodnik po zbirkah in opozoril na prostorsko stisko.

 

Maribor: 23. oktobra 1931 je bil ustanovljen klub mariborskih likovnih umetnikov Brazda. Ime kluba izdaja zgledovanje po zagrebški skupini Zemlja. V svoj program so zapisali prirejanje razstav, druženje umetnikov in prijateljev umetnosti. V decembru je klub priredil svojo prvo razstavo; tedaj se je pojavil tudi apel za ustanovitev umetnostne galerije v Mariboru. Klubske razstave so kontinuirano organizirali v Mariboru in drugod vse do začetka druge svetovne vojne.

 

Sarajevo: Drutvo prijateljev umetnosti Cvijeta Zuzorije med letoma 1931–1938 prevzelo pokroviteljstvo nad razstavami sarajevskih likovih umetnikov. Leta 1932 in 1933 so organizrali razstavi umetnikov Drinske banovine. Društvo je v Sarajevo mdr. posredovalo razstavi beograjske skupine Oblik (1931) in zagrebške skupine Trojica (1934), organizirali so številna predavanja iz zgodovine umetnosti, zavzemali so se za gradnjo umetniškega paviljona v Sarajevu. Decembra leta 1934 je društvo Cvijeta Zuzorić odprlo svoje nove razstavne prostore v sarajevski Vakufski palači. Leta 1936 je prišlo do spora med društvom in skupino Krug. Zaradi polemike sta bili na ogled dve razstavi: »razstava starih« predstavnikov meščanskega realizma v foyerju Narodnog pozorišta in »razstava mladih« socialno angažiranih umetnikov v Školi umjetnih zanata (razstavili: Vojo Dimitrijević (1910–1980), Josip Levi (?), Ismet Mujezinović (1907–1984) in Daniel Ozmo (1912–1942)). Društvo Cvijeta Zuzorić je na prelomu let 1937–1938 priredilo pregledno razstavo sarajevskih likovnikov v Beogradu, podobni razstavi so želeli pripraviti tudi v Zagrebu in Ljubljani, a do realizacije ni prišlo. Ni znano, zakaj društvo ni organiziralo sicer tradicionalne razstave v letih 1939 in 1940; za leto 1941 (aprila) je bil že natisnjen katalog, a do realizacije zaradi začetka vojne ni prišlo. Kljub skupnim nastopom so nekateri bosansko-hercegovski umetniki (mdr. Antun Motika (1902–1992) in Karlo Afan de Rivera (1885–1979), ki sta delovala v Mostarju) redno sodelovali na beograjskih pomladanskih razstavah (Prolećne izložbe) oziroma od leta 1934 na razstavah zagrebških umetnikov (Izložbe zagrebačkih umjetnika).

 

Split: 1. decembra 1931 je bila odprta Galerija umjetnina Primorske banovine Split, današnja Galerija umjetnina Split. Pobudniki ustanovitve galerije so bili: Emanuel Vidović (1870–1953), don Frano Bulić (1846–1934), Kamilo Tončić (1878–1961) in Ivo Tartaglia (1880–1949). Slednji je bil tudi zbiratelj in lastnik velike privatne zbirke likovnih del, ki je leta 1947 prešla v last Galerije umjetnina Split.

 

Marijan Detoni (1905–1981) je izdal grafično mapo Cigla (1932) in kasneje še Ljudi sa Seine. 30 linorezov (1934).

 

France Gore (1897–1986): 27. novembra 1931 je eden najpomembnejših kiparjev tridesetih let na Slovenskem v dnevniku Jutro objavil »Apel na slovenske upodabljajoče umetnike«, v katerem jih je pozval h kolektivističnemu delu, še zlasti pred jugoslovansko razstavo, ki se je pripravljala v Pragi, in za prihodnje mednarodne predstavitve, npr. na bienalu v Benetkah.

 

andor Olah (Oláh Sándor 1886–1966) je v Velikom Bečkereku, današnjem Zrenjaninu, organizrial umetniško likovno kolonijo, ki se je zgledovala po starejši koloniji v Nađ Banji (Baia Mare, Romunija).

 

Elsa / Elza Kasimir Oeltjen (1887–1944) in njen mož Jan Oeltjen (1880–1968) sta se iz Jaderberga na severu Nemčije dokončno naselila v Varejo (pri Ptuju), kjer sta ustvarjala odmaknjena od večjih likovnih centrov.

 

Vladimir PavloviZagorodnjuk (1889–1976): scenograf in kostumograf Narodnog pozorišta v Beogradu je leta 1931 za Hotel Avala v Beogradu realiziral dekorativno plastiko in dve skulpturi sedečih s ng. V naslednjih letih je dobil še več naročil za zunanjo in notranjo kiparsko opremo javnih zgradb v Srbiji in Bosni (npr. sedež srbske pravoslavne cerkve v Beogradu / Patrijaršija, liale Državne hipotekarne banke v Sarajevu, v Banjaluki – sedaj Palata Republike Srpske – in v Valjevu). Bil je član širše skupne ruskih umetnikov - emigrantov, ki so delovali pod pokroviteljstvom vlade Kraljevine Jugoslavije. Bil je član Društva ruskih umjetnika u Jugoslaviji (1928–?).

 

Reform-reklam-bureau Guido Zupan je izdal obsežen Vodnik po Ljubljani. Tujsko-prometna propagandna broura s situacijskim nartom mesta. Naslednje leto je isti založnik izdal prav tako obsežen dvojezični vodnik za Maribor. Ob vzponu turizma kot gospodarske panoge v Kraljevini Jugoslaviji je izšlo še več skrbno oblikovanih propagandnih publikacij, razglednic s fotografijami krajev. V Sloveniji je Turistični klub Skala posnel prvi slovenski nemi celovečerni lm V kraljestvu Zlatoroga (premiera 1931). Soscenarist, režiser in snemalec lma je bil Janko Ravnik (1891–1982), glasbenik, fotograf in predsednik Turističnega kluba Skala.

 

1932
IZ BIBLIOGRAFIJE

Božidar Jakac: Odmev rdee zemlje. Po pismih iz Amerike uredil Milan Jarc, Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1932 (2 zvezka, 204 str. + 17 str. prilog). Iz ocene knjige (recenzijskega izvoda), ki jo je objavil Louis Adamič v reviji Sodobnost (1933, l. I, št. 1) izvemo, da je ob iskanju kontaktov z izseljenci Jakac skušal priti tudi do njega, a se nista uspela sestati. Vsebinsko sicer knjigi poočita, da slikar Amerike ni razumel. Božidar Jakac (1899–1989) se je na začetku junija 1931 po skoraj dveletnem bivanju v ZDA vrnil v Ljubljano, pripravil razstavo ameriških del in novembra 1931 predavanje s projekcijo lma, ki ga je tam posnel.

 

Oskar Davičo, Đorđe Kostić, Dušan Matić: Poloaj nadrealizma u drutvenom procesu, Beograd, Nadrealistička izdanja, 1932 (174 str.).

 

Miroslav Krleža: Eseji I, Zagreb, Minerva, 1932 (235 str.). Založba Minerva je načrtovala izdajo osemnajstih knjig M. Krleže. Izdali so jih devet, ovitke s konstruktivističnimi elementi je oblikoval Franjo Bruck (1898– ?), a so jih morali odstraniti in uničiti.

 

L‘art Byzantin chez les Slaves. L‘ancienne Russie, les Slaves catholiques. Deuxiéme recueil dédié à la mémoire de Théodore Uspenskij, Paris, Paul Geuthner, 1932 (XLVIII + 535 str. + LXII str. tabel; zbirka Orient et Byzance).

 

P. J. Odavić [Petar J. Odavić]: O skulpturi povodom Metrovievog „Spomenika zahvalnosti“, [s. l., s. n.], 1932 (18 str.).

 

Bogdan Popović: lanci i predavanja o knjievnosti, umetnosti, jeziku, i moralu, Beograd, Srpska književna zadruga, 1932 (277 str.).

 

France Stele: Slikarstvo kod Slovenaca, Hrvatska revija 1932, l. 5, št. 9.

 

Josip Vidmar: Kulturni problemi slovenstva, Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1932 (93 str.).

 

Kriza Ljubljanskega zvona / urednik Fran Albrecht, Ljubljana, Kritika, 1932 (63 str.). Publikacija vsebuje pojasnilo bivšega urednika Ljubljanskega zvona
Frana Albrehta in članke, ki so dali povod za odločitev skupine slovenskih književnikov (Josip Vidmar, Ferdo Kozak, Lojze Ude, Stanko Leben), da so prekinili vsako sodelovanje z revijo Ljubljanski zvon in njegovo založnico Tiskovno zadrugo, ki jim je očitala politično ofenzivnost. Leta 1933 so člani skupine ustanovili marksistično orientirano revijo za kulturo in književnost Sodobnost (1933–1941). Krizo je povzročil obisk pisatelja Louisa Adamiča (1891–1951), ki je prvič, odkar je pri štirinajstih letih emigriral v ZDA, prišel na obisk v Kraljevino Jugoslavijo. Prevode njegovih esejev in leposlovnih del so objavljali v reviji Ljubljanski zvon v celem letniku 52 (1932), poletno številko 6 pa so tematsko posvetili Ameriki. Članek Otona Župančiča »Adamič in slovenstvo« (Ljubljanski zvon 1932, l. 52, št. 8 – zaradi prepozno oddanega besedila ni bil uvrščen v »ameriško« številko) soglaša z ameriškim dinamizmom in pragmatizmom, ki ga je tedaj zagovarjal Adamič. Polemičnega odgovora Josipa Vidmarja, ki zagovarja pomen nacionalnega v umetnosti v reviji niso objavili, zato je odstopila večina uredništva Ljubljanskega zvona. O odnosu do dogodkov ob svojem obisku, odzivih na knjigo in o slovenski razdeljenosti med liberalno in katoliško stranjo je pisal v članku »Moja Amerika« (Ljubljanski zvon 1938, l. 58, št. 8). V Ljubljanskem zvonu so še objavljali njegove tekste. V obdobju 1934–1935 je bil urednik Ljubljanskega zvona Anton Ocvirk (1907–1980) deležen napadov tako z liberalne kot s klerikalne strani, tako zaradi vprašanj slovenstva kot politike. Leta 1935 se je kriza z novim urednikom in sourednikom (Juš Kozak (1892–1964) in Ivo Brnčić (1912–1943)) umirila. Od leta 1933 je likovno področje v reviji spremljal Karel Dobida (1896–1964).

 

Ljubljana: oktobra 1932 je začela izhajati revija Fotoamater. Mesenik za foto in kino umetnost, zadnja številka je izšla junija 1935. Izdajal jo je Benon Gregorič (1897–1962), drogerist iz Ljubljane. Leta 1934 je v založništvu te revije Leo Novak izdal delo Nemko- slovenska fotografska terminologija.

 

Ljubljana: decembra 1932 je začel izhajati mesečnik za umetnost in znanost Knjievnost (1932–1935). Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik je bil Bratko Kreft (1905–1996).

 

Skopje: maja je začel izhajati časopis Vardar (1932– 1936). Prvi lastnik in urednik je bil Milan Jovanović Stojimirović (1898–1966).

 

Zagreb: začel je izhajati zbornik razmišljanj levo usmerjenih intelektualcev Almanah savremenih problema (1932, 1933, 1936). V njem so objavljali tudi Krsto Hegedušić, Marko Ristić in Vilim Svečnjak (19 0 6 –19 93).

 

Zagreb: začela je izhajati Foto Revija. Mjesenik za sve grane fotografie (1932–1941), glasilo Fotoklubov v Zagrebu in Ljubljani ter Fotosekcije HPD-ja v Ivancu. V času njenega izhajanja so se glasilu priključili številni fotoklubi iz celotne Kraljevine Jugoslavije.

 

Dimitrije Mitrinović (1887–1953) je v Londonu izdajal več programsko politično–utopičnih časopisov New Britain (1932–1933), The New Atlantis (1933–1934), New Albion (1934), New Europe (1934).

 

IZBRANE RAZSTAVE

 

Kolektivna izloba Georgea Grosza, Zagreb, Umjetnički paviljon, april 1932.

 

Tentoonstelling van Joegoslavische hedendaagsche beeldende kunst / Exposition d‘art yougoslave contemporain, Amsterdam, Stedelijk museum, september–oktober 1932; Bruselj, Palais des Beaux-arts, december 1932. Priprave na razstavo jugoslovanske sodobne umetnosti v Amsterdamu so spremljale polemike med društvoma Cvijeta Zuzorić in skupino Oblik v Beogradu, vanjo pa so se vključili tudi posamezni umetniki (Petar Dobrović, Toma Rosandić). Kasneje so se polemiki pridružili člani skupine Zemlja iz Zagreba.

 

L‘exposition des artistes Yougoslaves, Pariz, Galerie Georges Petit, november 1932. Razstavilo je 27 slikarjev in kiparjev, ki so živeli v Parizu. Mesto je
bilo najbolj zaželena študijska destinacija likovnih umetnikov iz Kraljevine Jugoslavije, ki so v drugi polovici 30-ih let ustanovili Udruženje jugoslovenskih likovnih umetnika u Parizu (1937/38?). Na razstavah tega združenja so mdr. sodelovali Predrag Peđa Milosavljević (1908–1987; od leta 1936 v diplomatski službi v Parizu), Bogdan Šuput (1914–1942) in Ljubica Sokić (1914–2009); po nekaterih virih naj bi na razstavi sodelovala tudi Rajka Merćep (1904–1963).

V jugoslovanskem tisku je bila opažena še razstava Exposition des artistes yougoslaves résident à Paris / Razstava jugoslovanskih umetnikov v Parizu leta 1939, v Galerie Bernheim Jeune. Na njej je sodelovalo 26 likovnih umetnikov in en arhitekt. Edini Slovenec med razstavljalci je bil Riko Debenjak, ki se je v Parizu izpopolnjeval v cerkvenem slikarstvu. Istega leta so razstavo prenesli v Haag.

 

I jesenska izloba radova likovnih umjetnika Drinske banovine, Sarajevo, Narodno pozorište – foyer, oktober–november 1932. Pokrovitelj razstave je bila sarajevska izpostava društva Cvijete Zuzorić, ki je priredilo tudi drugo leta 1933.

 

Izloba francuske savremene umetnosti, Beograd, Umetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, december 1932; Zagreb, Umjetnički paviljon, januar 1933.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Kragujevac: 12. julija 1932 so svečano odkrili Spomenik palim umadincima, delo Antuna Augustinčića (1900–1979). Spomenik je posvečen padlim žrtvam za osvoboditev v vojnah 1804–1918 in je bil prvi v nizu kiparjevih monumentalnih realizacij.

 

Ljubljana: po svoji seji julija 1932 je drutvo Narodna galerija asopisju poslalo proglas Umetnikom kruha!, ki opozarja na težavni gmotni položaj sodobnih slovenskih likovnih umetnikov in poziva javnost, naj zaposluje umetnike in kupuje njihova dela. Podoben poziv širši slovenski javnosti in politični eliti k večji podpori slovenske kulture je v Ljubljanskem zvonu (oktober 1932, št. 10) objavil Rihard Jakopič.

 

Ljubljana: leta 1932 so na prireditvi Ljubljanski velesejem uvedli serijo tematskih razstav slovenske umetnosti: ena v slovenski umetnosti (1932), Slovenska Madona (1933), Slovenska pokrajina (1934), vse postavil Olaf Globočnik in Nae morje (1935). S tem so skušali pospešiti prodajo likovnih del na sejmu, kjer je Uprava Ljubljanskega velesejma prirejala likovne razstave vse od leta 1926. V letih 1937 in 1938 pa je prodajno razstavo slovenskih likovnih umetnikov na velesejmu pripravil galerist Anton Kos.

 

Zagreb: Fotoklub Zagreb se je reaktiviral. Od leta 1932 so v Salonu Ulrich v Zagrebu prirejali redne letne razstave fotoamaterjev, od leta 1935 pa ponovno mednarodne fotografske razstave, ki so vsakoletno potekale v Umjetničkom paviljonu v Zagrebu do leta 1942. Fotoklub Zagreb je že pred prvo svetovno vojno organiziral dve mednarodni razstavi (1910, 1913), sledila je vseslovanska razstava (1935), leta 1936 pa je bila zato mednarodna razstava fotografije (Međunarodna izloba umjetnike fotogrfia je u Zagrebu) šteta kot četrta. Do leta 1941 je Fotoklub Zagreb pripravil devet mednarodnih razstav. Osrednja osebnost kluba je postal August Frajtić (1902–1977), ki je v Foto Reviji objavljal svoje poglede na fotografijo. Eden večjih uspehov članov Fotokluba Zagreb je bila razstava stotih izbranih fotografij dvaindvajsetih fotografov v Londonu (1938), na povabilo društva Royal Photographic Society. Razstava je potovala po Evropi, severni in južni Ameriki in bila leta 1939 vključena v stalno postavitev Muzeja za umjetnosti i obrt v Zagrebu. Na razstavi so bili z večjim številom fotografij zastopani: Vlado Cizelj, Tošo Dabac, August Frajtić, Rikard Fuchs, Ignjat Habermüller, Georgij (Žorž) Skrygin in Marijan Szabo. Po letu 1938 se vse pogosteje uporablja termin »zagrebačka škola fotografije« / »zagrebška šola fotografije«.

 

Otti Berger (1898–1944?) je v Berlinu odprla svoj atelje za tekstil in vzpostavila uspešno sodelovanje s proizvajalci. Leta 1936 je zaradi židovskega porekla atelje morala zapreti. Berger je bila po šolanju (1927– 1930) na Staatliche Bauhaus v Dessau na tej šoli vodja oddelka za tekstilstvo (1930–1932).

 

Ljubomir Ivanovi(1882–1945) je izdal grafično mapo Stari Pariz (1932) in kasneje še eno, Iz naih krajev (1934), pri Državni štampariji kraljevine Jugoslavije
pa knjigo Crtei. Jugoslovenski predeli (1937), s predgovorom Bogdana Popovića.

 

Đuro Janekovi(1912–1989) je v časopisu Kulisa (1927–1941, Zagreb) objavil svoje prve fotografije. Postal je eden od vodilnih fotoreporterjev in kronistov zagrebškega življenja tistega časa.

 

Antun Mezdji(1907–1981) je izdal grafično mapo Smee (1932).

 

Slavko Smolej (1909–1961) je poleg alpskih pokrajin od leta 1932 do konca petdesetih let fotografiral človeka pri delu, zlasti v železarni na Jesenicah.

 

Kosta Strajni(1887–1977) je postal glavni konzervator spomenikov v Dubrovniku (1932–1941).

 

1933

IZ BIBLIOGRAFIJE

Krsto Hegedušić: Podravski motivi – trideset i etiri crtea, Zagreb, Minerva, 1933 (63 str.; predgovor Miroslav Krleža). Zbirka risb s predgovorom Miroslava Krleža se je pokazala kot ena od prelomnih točk v hrvaški umetnosti v obdobju med obema vojnama. Po mnenju Stanka Lasića lahko imamo ta predgovor za »osnovni tekst spopada na književni levici«. Artikulirana je bila ideja o neodvisnem nacionalnem likovnem izrazu povezanem z ideološko levico. Ta pa odstopa od uradne doktrine, ki je bila sprejeta na kongresu mednarodne organizacije revolucionarnih piscev v Harkovu (Harkiv, Ukrajina) leta 1930. Po tej polemiki so iz skupne Zemlja izstopili: Anton Augustinčić (1900–1979), Oton Postružnik (1900–1978), Vanja Radauš (1906–1975) in Đuro Tiljak (1895–1965). Kongresa v Harkovu se je sicer kot predstavnik Nemčije udeležil Oto Bihalji, ki je v krog beograjskih socialno usmerjenih intelektualcev prenesel doktrino sovjetskega socialističnega realizma v umetnosti.

 

Lj. [Ljubo] Karaman: La Dalmatie à travers les âges. Son histoire et ses monuments, Split, Hrvatska štamparija gradske štedionice, 1933 (68 str.).

 

Ljubo Karaman: Umjetnost u Dalmaciji XV i XVI vijek, Zagreb, Matica hrvatska, 1933 (191 str. + [83] str. s tablami).

 

France Kralj: Moja pot, Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1933 (80 str.; avtobiografija).

 

Krog. Zbornik umetnosti in razprav, Ljubljana, s. n., 1933 (154 str. + VIII pril.; urednik Rajko Ložar). Zbornik je bil izraz nasprotja mladih sodelavcev revije Dom in svet, ki ni sprejemala novejših struj v umetnosti.

 

Ivan Metrovi1933, Zagreb, [Nova Evropa], 1933 (71 str. + 4 str. pril.; ob petdesetem rojstnem dnevu uredil avtor v sodelovanju s slikarjem Jozo Klajkovićem, urednikom Milanom Ćurčinom in arhitektom Haroldom Bilinićem).

 

Branko Popović: Risto Stijovi. Album, Beograd, Grafički umetnički zavod Planeta, 1933 (4 str. + 22 str. s tablami; 250 numeriranih izvodov).

 

Stjepan Roca: Uzori radinosti i ovjetva, Beograd, Planeta, 1933 (91 str.).

 

France Stele: Joe Plenik. Projekt Univerzitetne biblioteke ljubljanske, Ljubljana, J. Blasnik nasl., 1933 (56 str.; načrti).

 

František Taborsky: Ivan Metrovi. S 25 vyobrazenimi, Praga, Orbis, 1933 (23 str., 24 str. s tablami).

 

Angjeo Uvodić: Juraj ulinovi(Giorgio Schiavone). Dalmatinski slikar XV stoljea. Prilikom 500 god. rodjenja, Split, Galerija umjetnina Primorske banovine, 1933
(75 str.).

 

France Vodnik: Sodobni umetnosti nazor, Dom in svet 1933, l. 46, št. 1–2. Tudi v katoliškem kulturnem krogu v Sloveniji je prišlo do razhoda med pristaši tradicionalne utilitaristične estetike, ki jo je zasnoval Alojz Mahnič in jo je zastopal vplivni katoliški teolog in lozof Aleš Ušeničnik (1868–1952), in mlajšo, socialno občutljivo generacijo, nasprotnico konformizma, katere glavni predstavniki so Anton Vodnik, France Vodnik, Edvard Kocbek. Pesnik, kritik, esejist France Vodnik (1903–1986) je postal sourednik revije Dom  in svet, vse do ponovne zaostritve odnosa med krščanskimi socialisti in vodstvom katoliškega političnega tabora leta 1937.

 

Zagreb: leta 1933 so izšle štiri številke revije Kultura. Nauno-umjetniki mjeseni asopis. Lastnik, izdajatelj in urednik Đuro Tiljak (1895–1965) je od leta 1930 objavljal likovne kritike tudi v reviji Knjievnik. Hrvatski knjievni mjesenik (Zagreb, 1928–1939).

 

Zagreb: pričel je izhajati mesečnik Hrvatska smotra. Za knjievnost, umjetnost i drutveni ivot (1933–1944). Revija je združevala hrvaške intelektualce z desnice, v njej je o likovni umetnosti mdr. pisal Mirko Šeper (1912–1970) in svojo pot začel Vladislav Kušan (1904–1985), ki je likovne ocene pisal tudi za Radio Zagreb (1935–1945) in mesečnika Hrvatska prosvjeta in Hrvatska revija.

 

IZBRANE RAZSTAVE

Izloba slika, skulptura i arhitektonskih radova Romana Petrovia, Marina Studina i M. Bajlona [Mate Baylon], Sarajevo, Gradska vijećnica, marec– april 1933. Razstava Romana Petrovića, Marina Studina (1895–1960) in Mate Baylona (1903–1995) je opozorila na socialno nalogo umetnosti. Sarajevska kritika je izpostavila Petrovićev cikel Djeca ulice.

 

Ausstellung jugoslawische Volkskunst. Grafik lebender jugoslawischer Künstler, Saarbrücken, Staatliches Museum, april–junij 1933. Organizator grafičnega dela razstave je bil Tomislav Krizman, etnografskega pa Vladimir Tkalčić iz zagrebškega Etnografskega muzeja. Razstava je bila istega leta prenesena v Metz (Exposition d’art graphique et populaire yugoslave de la collection de Zagreb).

 

Prva slikarska razstava kluba »Petorice«, Maribor, hotel Orel, december 1933. Pet umetnikov (Zoran Didek (1910–1975), Karel Jirak (1897–1982), Ivan Kos (1895–1981), France Košir (1906–1939) in Albert Sirk (1887–1947)) je kot skupina nastopilo le na tej razstavi. Njihova dela so vsebinsko socialno-kritično obarvana. Leta 1934 so umetniki »petorice« skupaj z Antonom Trstenjakom razstavljali v Ljubljani kot člani umetniškega kluba Brazda.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Beograd: 9. aprila 1933 so slovesno odprli Ruski dom, v katerem so bile mdr. vse do začetka druge vojne na ogled periodične razstave ruskih umetnikov emigrantov.

 

Ljubljana: 22. junija 1933 so slovesno odprli (stalno) zbirko slovenske likovne umetnosti v Narodni galeriji. Gradivo je bilo kronološko razvrščeno v 12 galerijskih dvoranah tedanjega Narodnega doma. Dogodek je bil v javnosti zelo odmeven, kar kažejo številni odzivi. Ob tej priložnosti je France Stele napisal drobno knjižico – vodnik Narodna galerija. Kratka zgodovina NG in navodilo za ogled razstave.

 

Zagreb: za javnost so odprli Iseljeniki muzej (1933–1941; Branimirova ulica 15), ki je bil istega leta ustanovljen kot zasebna ustanova Iseljeničke službe Ministarstva socijalne politike i narodnog zdravlja pri Iseljeničkom komiserijatu, Odjelu za kulturnu propa- gandu i katastar naselja. Leta 1937 je bila ustanovljena podružnica v Splitu.

 

Lojze Dolinar (1893–1970) se je preselil v Beograd, kjer je bival do leta 1962. Leto prej (1932) je skupaj s G. A. Kosom in F. Pavlovcem tu tudi razstavljal. V času Kraljevine Jugoslavije je v Ljubljani izvedel več javnih naročil, od arhitekturne do spomeniške plastike, med drugim plastiko za palačo Delavske zbornice (1927/1928; svečana otvoritev 1929), glavi Ilirije in Napoleona za Spomenik Napoleonovi Iliriji / Ilirski steber (1928; odkrit oktobra 1929), prvih osem portretov skladateljev na Vegovi ulici (1932); v Beogradu je imel veliko naročil in bil večkrat nagrajen. Med realiziranimi javnimi plastikami so: spomenik pesniku Lamartinu v Beogradu (1933; dar kralja Aleksandra I. Društvu prijateljev Francije), Spomenik Stjepanu / Stefanu Mitrovu Ljubii v Budvi (1933?) in Spomenik padlim dijakom-vojakom v Skopju (1935; uničen leta 1941).

 

Mara Harisijadis (1904–1994): umetnostna zgodovinarka je bila leta 1933 imenovana za asistentko v seminarju umetnostne zgodovine na lozofski fakulteti v Beogradu. Med letoma 1933–1936 je spremljala likovno dogajanje v beograjskih razstaviščih za časopis ivot i rad (1928–1941).

 

Otokar Hrazdira (1898–1944) je začel izdajati mednarodno fotografsko revijo Galerija (1933–1934; izšlo je šest številk). Bil je ustanovitelj Fotosekcije planinskega društva Ivančica v hrvaškem kraju Ivanec, kjer je v letih 1932 in 1933 organiziral mednarodni fotografski razstavi. Na prvi je prvič razstavil Teodor Eugen Maria / Too Dabac (1907–1970), ki je v tem obdobju začenjal s ciklom, kasneje naslovljenim Ljudi s ulice (1932–1940?). Njegova mednarodna aktivnost se je začela leta 1933, ko je mdr. sodeloval na razstavi Second Philadelphia International Salon of Photography v družbi danes najznamenitejših svetovnih fotografov. T. Dabac je glavni predstavnik socialne smeri v hrvaški fotografiji in eden od glavnih predstavnikov t.i. zagrebške šole umetniške fotografije.

 

Vojislav Jovanovi-Marambo / Vojislav M. Jovanovi/ Vojislav Mate Jovanovi(1884–1968) je v letu 1933 potoval v Lizbono in na Madeiro, kar je ključno vplivalo na njegovo fotografijo po vsebinski in tehnični plati. V tridesetih letih je ustvaril tudi galerijo nereprezentativnih portretov srbskih umetnikov, književnikov in znanstvenikov.

 

Prvoslav Pivo Karamatijevi(1912–1963) je izdal grafični mapi Stvarnost u stvarnosti (1933, predgovor Konstantin Atanasijević) in kasneje Zemlja (1938).

 

Ivan Metrovi(1883–1962): profesor likovne akademije v Zagrebu, član JAZU (Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti), pisec, priljubljena osebnost tedanje posvetne in cerkvene elite je zaznamoval jugoslovansko kiparstvo prve polovice 20. stoletja. Leta 1933 je v Zagrebu odprl Galerijo Meštrović (Ilica 12; 1933–1937). Samostojno je razstavil v Zagrebu (Umjetnički paviljon, 1932), v Parizu (Musée national des écoles étrangères contemporaines, Jeu de paume des Tuileries, 1933), v Pragi (Letohrádek královny Anny, Belvedere, 1933), v Münchenu (Kunstverein, 1935) in v Varšavi (Muzeum Narodowego, 1939; osnutki za spomenik Jósefu Piłsudskemu). Njegov kiparski imperativ je bila guralika, med javnimi deli izpostavljamo: Spomenik Grguru Ninskom  v Splitu (1929; 1931 različica v Varaždinu), Spomenik romunskemu kralju Karlu I (1930; uničen 1948) in Spomenik romunskemu kralju Ferdinandu I. (1939; uničen 1948) v Bukarešti, Spomenik zahvalnosti Francuskoj (1930) in Spomenik neznanom junaku (1934– 1938) v Beogradu ter Spomenik Svetozaru Miletiu (1939) v Novem Sadu. Leta 1939 je Meštrović zaključil z gradnjo reprezentativne družinske palače na Mejama v Splitu (1931–1939; danes Galerija Meštović).

 

Toma Rosandi(1878–1958): njegov kiparski opus zajema samostojno in arhitekturno guraliko, večje plastike v javnem prostoru; nastale v tridesetih letih so med drugimi: Radnik na fasadi Radničkog doma v Novem Sadu (1933), Spomenik Njegou v Trebinju (1934), Umorni borac v Beogradu (1935) in Igrali se konji vrani, skulpturi pred Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije (izdelava v obdobju 1936–1938), ki sta nastali v okviru javnega natečaja za likovno opremo Skupščine.

 

Maksim Sedej (1909–1974) je izdal grafično mapo Predmestje. Deset linorezov. Ljubljana, 1933. Grafika socialnih motivov iz delavskega (kmečkega) življenja je v tridesetih letih nadaljevala tematiko socialne umetnosti v Sloveniji, ki so jo že pred njim vpeljali v slovensko likovno umetnost Fran Tratnik, Hinko Smrekar, France Kralj, Tone Kralj, Veno Pilon, Drago Vidmar in Nande Vidmar. Sedej je leta 1937 izdelal dvajset lesorezov za opremo knjige Ludvika Mrzela Bog v Trbovljah (leta 1938 še biblio lska izdaja). Socialno motiviko, ki je pravzaprav ilustracija (lastnega) brezizhodnega položaja brezposelnih intelektualcev, ki jo je v eseju »Generacija pred zaprtimi vrati« (Ljubljanski zvon, 1937) ubesedil Ivo Brnčič, je v svojem delu upodabljal tudi France Mihelič (1907–1997), poslan za gimnazijskega profesorja v Kruševac (1934) in kasneje na Ptuj (1936). Motive s socialno tematiko v časopisni risbi in karikaturi je objavljal Nikolaj Pirnat (1903–1948) v dnevniku Jutro. Vrh Pirnatove ostrine so dosegle ilustracije za cikel satiričnih sonetov Igorja Torkarja Blazni Kronos (1940).

 

1934
IZ BIBLIOGRAFIJE

Ljubo Babić: Umjetnost kod Hrvata u XIX stoljeu , Zagreb, Matica hrvatska, 1934 (168 str.).

 

Ljubo Babić: Sodobno hrvatsko slikarstvo, Dom in svet 1934, l. 47, št. 6–7.

 

Ljubo Karaman: Dalmacija kroz vjekove. U historiji i umjetnosti, Split, Jadranska straža, 1934 (176 str. + [67] str. s tablami).

 

Benedeto Kroče [Benedetto Croce]: Estetika. Kao nauka o izrazu i opta lingvistika, Beograd, Kronos, 1934 (623 str.).

 

Maks Ozborn [Max Osborn]: Povijest umjetnosti. Kratak prikaz njezinih glavnih epoha, Zagreb, Matica hrvatska, 1934 (488 str.).

 

Svetozar Radojčić: Portreti srpskih vladara u srednjem veku, Skopje, Muzej Južne Srbije, 1934 (105 str.).

 

France Stele: Cerkveno slikarstvo. O njegovih problemih, naelih in zgodovini, Celje, Družba sv. Mohorja, 1934 (206 str.).

 

Angjeo Uvodić: Andrija Meduli, nazvan Schiavone. Dalmatinski slikar XVI. stoljea, Split, Galerija umjetnina Primorske banovine, 1934 (77 str., 8 f. pril.).

 

Beograd: začel je izhajati desničarsko projugoslovansko orientirani kulturni tednik Ideje (1934–1935); ustanovil ga je Miloš Crnjanski (1893– 1977).

 

IZBRANE RAZSTAVE

Izloba etvorice najmlađih slikara (Danica Antić, Aleksa Čelebonović, Nikola Graovac in Jurica Ribar), Beograd, prostori Udruženja prijatelja Francuske, januar 1934.

 

Prva grafička izloba, Beograd, Umjetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, februar 1934. Razstava je imela izreden pomen za promocijo socialne umetnosti v Srbiji in je povezana z delovanjem skupine Život.

 

I Izloba zagrebakih umjetnika, Zagreb, Umjetnički paviljon, maj–junij 1934. Razstava, ki je združevala zagrebške umetnike in umetnike, ki priznavajo Zagreb za svoje kulturno umetniško središče, ne glede na likovne in ideološke orientacije, je bila realizirana še v letih 1935 in 1936.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Beograd: začela je delovati ilegalna umetniška skupina ivot (1934–1940), o njihovem delovanju ni ohranjenih dokumentov. Člani: Mirko Kujačić (1901–1987), Đorđe Andrejević-Kun (1904–1964), Đurđe Teodorović (1907–1986), Dragan-Baja Beraković (1902–1972) in drugi. Nastala je po vzoru zagrebške skupine Zemlja in sledila načelom, ki jih je postavil Mirko Kujačić na samostojni razstavi v Beogradu (Mali salon Umetničkog paviljona Cvijeta Zuzorić, april 1932) in v objavljenem manifestu (Moj manifest, Mala revija 1932, letnik 1, št. 4), močan vpliv je imela tudi njegova grafična mapa Ribari. Dvadesetjedan drvo-lino rez (1934). Posebno pozornost so posvečali grafiki, ki so jo imeli za najustreznejšo izrazno sredstvo socialne umetnosti. Delovanje skupine je bilo usmerjeno v aktivacijo umetnikov, da se v čim večjem številu ukvarjajo s socialnimi temami in dosežejo čim boljši likovni in tehnični nivo. Med letoma 1935–1936 je h grupi Život pristopilo veliko umetnikov, po letu 1938 tudi Bora Baruh (1911–1942) in Moša Pijade (1890– 1957), ki je bil izpuščen po štirinajstletnem ujetništvu. Člani skupine Život so se javnosti prvič predstavili na Prvi grafički izlobi v Beogradu (1934), likovni kritiki so jih kot skupino socialnih slikarjev opazili na VIII. Jesenji izlobi beogradskih umetnika (1935). V sodelovanju z intelektualno levico okoli časopisov Nin in Naa stvarnost so pozornost usmerili tudi na položaj umetnikov v družbi. Skupaj s tedanjim Udruženjem likovnih umetnika (ULU) je trideset umetnikov posredovalo svoje zahteve Udruženju prijatelja Cvijete Zurorić, ki ni v celoti sprejelo njihovega poziva k izboljšanju socialnega in materialnega položaja umetnikov. Zato je prišlo do zamenjave vodstva ULU, odstopil je predsednik Sreten Stojanović, novi predsednik je postal Vinko Grdan, sekretar pa Mirko Kujačić. »Novi« ULU je izrazil solidarnost z umetniki, ki so se odločili bojkotirati društvo Cvijeta Zuzorić in njihovo tradiconalno deveto jesensko razstavo. K bojkotu niso pristopili skupina Oblik in posamezni umetniki. Tako sta bili novembra 1936 realizirani dve razstavi, »bojkotaši« so razstavili na Tehnični fakulteti, del umetnikov pa na IX. Jesenji izlobi beogradskih umetnika v Umetničkom paviljonu Cvijeta Zuzorić. Najradikalnejše jedro skupine Život (Đ. Andrejević- Kun, S. Beraković in M. Kujačić) ni sodelovalo na nobeni od razstav. Člani skupine Život so razstavili še na eni razstavi »salona nezavisnih« (I izloba Udruenja likovnih umetnika, Inženjerski dom, maj–junij 1937) in na XIII. Jesenji izlobi beogradskih umetnika (Umetnički paviljon, november 1940). Na razstavi »bojkotašev« leta 1936 je sodelovalo sedemintrideset umetnikov, nekateri viri jo smatrajo za prvo, spontano razstavo neodvisnih umetnikov, Nezavisnih umetnika / Salona nezavisnih. Razstave izven razstavnega salona Cvijeta Zuzorić so bile organizirane še na priložnostnih lokacijah v Beogradu: Inženjerski dom (I izloba Udruenja likovnih umetnika, maj–junij 1937; sodelujejo umetniki iz Hrvaške in Slovenije), Pravni fakultet (II Salon nezavisnih, december 1938) in Sokolski dom (III Salon nezavisnih, pomlad 1939). Po menjavi vodstva društva Cvijete Zuzorić so sodelovali tudi na XIII. Jesenji izlobi beogradskih umetnika (Umetnički paviljon, november 1940).

 

Beograd: 7. septembra 1934 je v Narodnem muzeju potekala konferenca upravnikov muzejev. Udeležili so se je predstavniki iz vse države razen iz Cetinja. Razpravljali so o načrtu zakona o muzejih, s katerim naj bi se uredil položaj muzejskih uslužbencev. Predlog zakona je bil predložen Narodni skupščini že poleti tega leta.

Ljubljana: 10. marca 1934 je bil izveden ustanovni občni zbor Kluba nenameščenih slovenskih upodabljajoih umetnikov. V imenu pripravljalnega odbora je Božidar Jakac podal pravila nove organizacije, katere namen je bil zagotoviti eksistenco nezaposlenim slovenskim upodabljajočim umetnikom. Klub je svoj cilj sklenil doseči z organiziranjem razstav in drugih prireditev in z njihovim propagiranjem v tisku, na predavanjih in radiju. V odboru društva so bili Božidar Jakac (predsednik), Tone Kralj, France Pavlovec, France Mihelič, Miha Maleš in Karla Bulovec. Pred samoorganiziranjem umetnikov je delegacija umetnikov predala banu spomenico z zahtevami o odkupih, naročilih in dotacijah.

 

Ljubljana: 11. marca 1934 je bil ustanovni občni zbor Drutva likovnih umetnikov Dravske banovine, nove strokovne organizacije likovnih umetnikov na Slovenskem. V odboru društva so bili Gojmir A. Kos (predsednik), Viktor Cotič (podpredsednik), Saša Šantel, Miha Maleš, Karel Jirak (kot zastopnik mariborskih umetnikov), Tone Kralj, Fran Tratnik, France Mihelič in Mirko Šubic. V program društva so zapisali, da bo delovalo v korist vseh umetnikov, s posredovanjem naročil, natečajev, skrbjo za avtorske pravice, kontrolo pred nelojalno konkurenco, itd. »Ne bo pa prirejalo razstav in s tem direktno presojalo kvalitete posameznikov, ker to nosi v sebi kal razdora.« Leta 1936 se je društvo preimenovalo v Drutvo slovenskih likovnih umetnikov (DSLU) in začelo z izdajo revije Umetnost; pod njihovim okriljem je izšla zgolj ena številka. Leta 1938 so v Ljubljani organizirali II. vsedravni kongres likovnih umetnikov (prvi je bil leta 1922 v Zagrebu), na katerem so sprejeli resolucijo z zahtevami umetnikov in jo predložili kraljevi vladi v Beogradu. DSLU se je istega leta začel zavzemati za ustanovitev umetniške akademije v Ljubljani. Člani društva so v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani priredili dve društveni razstavi (1935, 1937).

 

Negotin: 16. februarja 1934 je bil ustanovljen Muzej Negotin, današnji Muzej Krajine Negotin.

 

Sarajevo: ustanovljena je bila Galerija slika grada Sarajeva (1934). Galerija z okrog 100 deli je pod pokroviteljstvom občine Sarajevo delovala v sklopu knjižnice, upravljal jo je Kosta Mandić. Njeno poslanstvo je bilo zbiranje umetniških del avtorjev vezanih na Sarajevo oziroma del, katerih tema je Sarajevo. Ta fundus in program sta ustvarila temelj umetniški zbirki Muzeja grada Sarajeva, današnjega Muzeja Sarajeva.

 

Zagreb: 16. maja 1934 je bila svečana otvoritev prostorov Moderne galerije v palači Vranyczany. Glavna naloga je zbirati in hraniti najboljša dela sodobnih hrvaških umetnikov ter prirejati razstave. Prva razstava v njihovih prostorih je bila razstava grafik Fransa Masereela iz Belgije.

 

Đorđe Andrejevi-Kun je izdal grafično mapo Krvavo zlato (1937; na temo rudarjev v Boru), kasneje še Za slobodu / Por la libertad (1939; 12 lesorezov) in Crtei, skice i studije (1940).

 

Boidar Jakac (1899–1989): marca 1934 je imel v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani veliko samostojno razstavo. Del poletja je preživel v poletni kraljevi rezidenci Suvobor na Bledu, kjer je portretiral člane kraljeve družine in nekatere ministre. S portretiranjem je nadaljeval novembra na dvoru na Dedinjah v Beogradu. Pridobil je uradno dovoljene dvora za reproduciranje teh portretov. Po smrti kralja Aleksandra I. je tako kulturni oddelek mestne občine Ljubljana pričel s prodajo razmnoženih portretov Nj. Vel. kralja Petra II. Del dobička od prodaje je bil namenjen za umetniški fond – pomoč revnim umetnikom. Jakac je v Jakopičevem paviljon redno predstavljal svoja novejša dela mdr. leta 1938 cikel iz Skandinavije. Leta 1939 je na festivalu Mariborski teden v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana in Francetom Maroltom posnel barvni lm o slovenskih narodnih plesih (Prekmurje, Dravsko polje, Bela krajina). Sredstva zanj je dal ameriški Slovenec, zato so unikatno kopijo leta 1940 poslali v ZDA.

 

France Kralj (1895–1960): ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) je tega leta ustanovil drutvo Slovenski lik (1934–1942). Njegovi člani so s svojim delom poskušali ustvariti avtohtoni slovenski nacionalni umetniški izraz, idejno so bili v opoziciji z Društvom likovnih umetnikov Dravske banovine in DSLU. Kot skupina Slovenski lik so leta 1935 razstavljali v Zagrebu (France Kralj, Franjo Stiplovšek, Drago Vidmar in Nade Vidmar), leta 1939 v Celju (France Kralj, Franjo Golob, Adalbert Lipičnik, Lojze Šušmelj) in leta 1941 v Ljubljani (France Kralj, Lojze Perko, Milena Dolgan, Ivan Štrekelj in Vladimir Jakič). Med razstave društva pa so šteli tudi samostojne predstavitve posameznih članov: France Kralj (Ljubljana, 1935, 1936 in 1939), Franjo Golob in Lojze Šušmelj (Ruše, 1939).

 

1935
IZ BIBLIOGRAFIJE

Josip Draganić: Prikazi o umjetnosti. Juraj Plani, Franjo Krini, Kamilo Ruika, Antun Augustini, Omer Mujadi, Antun Motika, Zagreb, Grafika, 1935 (92 str.).

 

Fran Krašovec: Slovenska zemlja v podobah, Celje, Družba sv. Mohorja, 1935 (150 str.; fotomonografija).

 

France Stele: Monumenta artis slovenicae. I. Srednjeveko stensko slikarstvo / La peinture murale au moyen-age, Ljubljana, Akademska založba, 1935 (60 str. + 104 f. pril.).

 

France Stele: Umetnost zapadne Evrope. Oris njenih virov in glavnih dob njenega razvoja, Ljubljana, Jugoslo- vanska knjigarna, 1935 (436 str.).

 

Sreten Stojanović: Biste, Beograd, Državna štamparija, 1935 (22 str. + 22 str. tabel).

 

Beograd: decembra 1935 je začel izhajati mesečnik Balkansko bratstvo. Časopis za socijalno-ekonomska pitanja, kulturu i umetnost (1935–1937).

 

Ljubljana: Slovensko planinsko društvo je izdalo prvi zvezek planinske fotografije Iz naih gora, leta 1937 in 1940 pa še druga dva. V zvezkih je bil objavljen izbor umetniških prilog (fotografij) Planinskega vestnika iz preteklih let. Med avtorji fotografij so bili Janko Ravnik, Fran Krašovec (1892–1969), Janko Skerlep (1894–1981), Slavko Smolej in Mirko Kajzelj. Vsi navedeni avtorji so bili v tem času med najdejavnejšimi člani ljubljanskega Fotokluba.

 

Skopje: oktobra je začel izhajati tednik Skopska scena. Ilustrovani umetniki list (1935–1937).

 

Zagreb: izšla je zadnja številka časopisa Fotograf (1928–1935). Kot glasilo Saveza fotografa Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca je izhajal od leta 1928. Uprava zveze profesionalnih fotografov je bila v Beogradu, glavno uredništvo časopisa pa v Zagrebu. Glavni in odgovorni uredniki so bili zagrebški fotografi: Martin Gosparides (1928), Ivan Škorjanc (1929–30) in Rudolf Firšt (1930–35). Zadnja štiri leta je bil Fotograf uradno glasilo združenja profesionalnih fotografov Hrvaške.

 

IZBRANE RAZSTAVE

I. pomladanska razstava Drutva likovnih umetni- kov Dravske banovine / Prva kolektivna razstava Drutva likovnih umetnikov Dravske banovine, Ljubljana, Jakopičev paviljon, maj–julij 1935.

 

I Sveslavenska izloba umjetnike fotografije, Zagreb, Umjetnički paviljon, november 1935. Priredil jo je Fotoklub Zagreb.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Ljubljana: 16. junija 1935 je bilo svečano odkritje bronastega poprsja Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju pred Tobačno tovarno v Ljubljani. Avtorica portreta je bila Iva DespiSimonovi(1891–1961). Enake odlitke so dotlej postavili v tobačnih tovarnah v Nišu, Banjaluki, Travniku in Sarajevu. Kiparka ni bila edina ženska med ustvarjalci dinastičnih portretov v predvojni Jugoslaviji, med njimi tudi slikarka Nasta Rojc.

 

Ljubljana: od 28. do 30. junija 1935 je potekal II. evharistini kongres za Jugoslavijo. Vrhunec prireditve je bil shod na novem stadionu, ki ga je za ta namen načrtoval Jože Plečnik, otvorili pa so tudi razstavo sodobne cerkvene umetnosti v Uršulinskem samostanu, ki jo je aranžiral Ivan Vurnik. Spominski plakat kongresa je oblikoval Tone Kralj. Leta 1939 je bil v Ljubljani kongres Kristusa Kralja, ob tem je bila v samostanu zopet Razstava sodobne cerkvene umetnosti.

 

Sarajevo: ustanovljena je bila skupna Krug (1935– 1938). Na začetku je štela štiri člane: Karlo Mijić, Đoko Mazalić, Hinko Laas (1899–1975) in Branko Šotra (1906–1960), leta 1937 se jim je pridružil Josip Monsino Levi (?). Njihov umetniški program je bil konzervativen, zaradi česar so njihove razstave sprožale polemike med meščansko in levičarsko – socialno orientiranimi skupinami. Razstavili so dvakrat v Sarajevu (1935, 1937). Po odhodu Mijića v Zagreb ter Šotra v Ohrid (pripravljal je grafično mapo Duhan) je skupina Krug prenehala delovati.

 

Split: 8. decembra 1935 je bilo svečano odkritje Sve- tilnika–spomenika dinastinim obiskom kraljeve družine Karađorđević v mestu.

 

Zagreb: Strossmayerjeva galerija je praznovala 50 letnico ustanovitve. Ob tej priložnosti je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti izdala obsežno publikacijo Spomenica o pedesetoj godinjici Strossmayerove galerije (1935) in pripravila veliko retrospektivno razstavo hrvaške umetnosti (Retrospektivne izlobe hrvatske umjetnosti o pedesetoj godinjici Strossmayerove galerije), ki jo je spremljalo pet razstavnih katalogov.

 

Zoran Mui(1909–2015): marca 1935 je pod vplivom svojega profesorja iz zagrebške akademije Ljube Babića odpotoval na trimesečno študijsko izpopolnjevanje v Španijo. Maja in junija 1935 je v dnevniku Slovenec objavljal svoja »Pisma iz Španije«, leta 1936 je del svojega dnevnika objavil tudi v reviji Umetnost, kjer je naslednje leto izšel pogovor slikarjev, prijateljev Mihe Maleša in Z. Mušiča (november–december 1937, št. 3–4); v tej reviji je občasno objavljal v času njenega izhajanja. Od leta 1935 do 1939 je sodeloval in razstavljal z mariborskim klubom Brazda, od leta 1937 do 1941 pa s Klubom neodvisnih slovenskih umetnikov / Neodvisni. S študijskim kolegom slikarjem Franom Šimunovićem (1908–1995) je razstavljal v Umetničkom paviljonu Cvijeta Zuzorić v Beogradu leta 1937, 1939 in 1940; z M. Malešem in Mikulašem Galando (1895–1938) leta 1938 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani in s Karlom Putrihom (1910–1959) leta 1940 v Sokolskem domu v Mariboru. Za svoje delo je prejel nagrade na vseh Umetnostnih tednih v Mariboru (1938–1940), ki jih je prirejal Umetniški klub Maribor. Ta je v mestu združeval književnike, likovne umetnike, gledališčnike in druge kulturnike.

 

Rastko Petrovi(1898–1949): likovni kritik dnevnika Politika se je preselil v diplomatsko službo v ZDA (novembra 1935 vice-konzul Kraljevine Jugoslavije v Chicagu).

 

1936
IZ BIBLIOGRAFIJE

Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi. III. del, 1. snopi: Razvoj stila v dobi renesanse od leta 1400 do leta 1564, Italija, Ljubljana, Slovenska matica, 1936 (208 str.).

 

Miloš Đurić: Ogledi iz grke loso je i umetnosti, Beograd, [Srpska književna zadruga], 1936 (237 str.).

 

M. D. Gjurić [Milenko D. Đurić]: Slikarske tehnike u crkvenoj umjetnosti. Kazein, tempera, fresko-seko, fresko, konzerviranje i skidanje fresaka, o uvanju zidnih slikarija, Zagreb, samozaložba, 1936 (30 str. + [6] listov s tablami).

 

Jovan Kršić: Slikarstvo u Sarajevu, Prosveta [koledar], 1936. Jovan Kršić (1898–1941) je bil eden od najvidnejših osebnosti v kulturnem življenju Sarajeva med obema vojnama. Mdr. je bil urednik in pisec člankov za revijo Pregled. asopis za politiki i kulturni ivot (1927–1941, Sarajevo).

 

Vojeslav Mole: Ivan Metrovi, Kraków, Gebethner i Wol , 1936 (IV, 48 str.).

 

Mustafa A. Mulalić: Orijent na zapadu. Savremeni kulturni i socijalni problemi Muslimana Jugoslovena, Beograd, Grafički institut knjižare Skerlić, 1936 (471 str.).

 

France Stele: Spomeniško varstvo v Jugoslaviji, Jugoslovenski istorijski asopis, 1936, št. 1–4.

 

Hrvatska grafika danas, Zagreb, Narodne novine, 1936 (20 str., XLIII str. s tablami).

 

Obzor. Spomen-knjiga 1860–1935 / uredila Milivoj Dežman, Rudolf Maixner, Zagreb, Tipografija, 1936 (326 str.).

 

Beograd: začel je izhajati časopis za književnost, znanost, umetnost, družbena in kulturna vprašanja Naa stvarnost (1936–1939). Odgovorni urednik je bil Aleksandar Vučo (1897–1985).

 

Zagreb: začel je izhajati časopis Omanut. Mjesenik jevrejske kulture (1936–1941), ki ga je izdajalo Društvo za promicanje jevrejske umjetnosti. Glavni in odgovorni urednik je bil Hinko Gottlieb (1886–1948).

 

IZBRANE RAZSTAVE

Izloba jugoslovenske amaterske fotografije / Jugoslovenska amaterska fotografija, Beograd, Umetnički paviljon Cvijete Zuzorić, februar 1936. Razstavo je priredilo Srpsko planinarsko društvo, njegova fotosekcija, udeležili so se je fotografi iz vse Kraljevine Jugoslavije. Pokroviteljica je bila kraljica Marija Karađorđević. Fotografije so bile razstavljene v dveh oddelkih: umetniška in turistična fotografija.

 

I. razstava bolgarske grafike umetnike skupine Novi hudonici, So ja, Maribor, velika dvorana v Kazini, januar 1936; Ljubljana, Jakopičev paviljon, februar–marec 1936. Skupina Novi hudožnici je aprila leta 1935 gostovala v Zagrebu pri klubu Zemlja. Razstava v Mariboru in Ljubljani je bila v okviru t.i. bolgarskega tedna in jo je posredovala Jugoslovansko-bolgarska liga v sodelovanju z Narodno galerijo Ljubljana. 17. januarja je v mariborski kazinski dvorani K. Hegedušić predaval o bolgarskem slikarstvu.

 

Käthe Kollwitz, Zagreb, Umjetnički paviljon, maj 1936. Razstavo grafik in risb je priredil Klub likovnih umjetnica, Zagreb.

 

I. razstava del mladih slovenskih slikarjev in kiparjev, Ljubljana, Jakopičev paviljon, november 1936. Razstavljali so: Zoran Didek, Zdenko Kalin, Dore Klemenčič, Lojze Kogovšek, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, France Pavlovec, Karel Putrih in Maksim Sedej.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Beograd: 18. januarja 1936 je bil svečano odprt Muzej kneza Pavla (1935–1944), ki je – na osnovi odločbe iz leta 1935 – združil leta 1844 ustanovljen srbski Narodni muzej (Historijsko-umetnički muzej) in Muzej savremene umetnosti (1929–1935) ter ju preselil na novo lokacijo, v tako imenovani Novi dvor, rezidenco Aleksandra I. Karađorđevića oziroma današnjo predsedniško palačo v Beogradu. Prvi direktor je postal dr. Milan Kašanin (1895–1981), ki je bil mdr. tudi urednik muzejskega časopisa Umetniki pregled (1937–1941; deset številk letno). Sodelavec in član uredniškega odbora časopisa je bil Pavle Vasić (1907– 1993), ki je leta 1939 postal asistent v muzeju. Muzej je gostil velike evropske razstave: Poljska umetnost, 1937; Savremena danska umetnost (za poslednjih pedeset godina), 1937; Italijanski portret kroz vekove, 1938; Francusko slikarstvo XIX veka, 1939.

Katovice / Poljska: leta 1936 je bil razpisan mednarodni nateaj za spomenik maralu Jozefu Piłsudskemu. Prvo nagrado je prejel Antun Augustinčić, skupaj z arhitektom Dragom Galićem. Konjeniška gura je bila postavljena šele leta 1993, gura rudarja, ki je bila del spomenika pa danes stoji pred Bureau International du Travail v Ženevi.

 

Ljubljana: oktobra 1936 je bila v Jakopičevem paviljonu druga razstava Trojice: Gojmir Anton Kos, Miha Male, France Gore. Prvič so skupaj razstavljali v okviru Mariborskega tedna leta 1935, na drugi razstavi se jim je pridružil češki slikar Jan Slaviček (1900–1970). S tretjo razstavo so se leta 1938 predstavili jugoslovanskemu občinstvu v Umjetničkom paviljonu Cvijeta Zuzorić v Beogradu kot Umetniki klub Trojica. Izbor z razstave je bil decembra istega leta na ogled v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Leta 1939 sta se Maleš in Gorše predstavila v Milanu (Mostra del gruppo d‘artisti jugoslavi, Casa d‘Artisti). Sopotnik skupine je bil Rajko Ložar (1904–1985). Marca 1941 so člani Trojice skupaj z Neodvisnimi priredili Razstavo moderne slovenske oblikujoe umetnosti na Ptuju.

 

Maribor: januarja 1936 je imel svoj ustanovni sestanek Fotoklub Maribor (1936–1941). Istega leta je klub v Mariboru organiziral razstavo jugoslovanske fotografije. Člani kluba so sodelovali na mednarodnih razstavah umetniške fotografije v Zagrebu (1937, 1938, 1939) in leta 1938 organizirali Prvo mednarodno razstavo umetnike fotografije v Mariboru. Razstavljen je bil izbor del, ki so bila v okviru Tretje mednarodne razstave umetnike fotografije predstavljena na ljubljanskem velesejmu. Med člani sta bila mdr. dr. Jože Goričar (1907–1985; prvi predsednik in ustanovni član kluba) in Vlado Cizelj (1903–1973).

 

Tomislav Krizman (1882–1955) je izdal grafični mapi iz serije Jugoslavija u slici: Jadran (1936) in kasneje Bosna i Hercegovina (1937).

 

Franjo Leder (1905–1963) je leta 1936 v Tuzli realiziral gure Atlantov (Tuzlanski kandelabri) na mostu preko reke Jale. V tem času je izdelal tudi betonski relief velikih dimenzij v spomin gibanju Mlada Bosna Borbom ka slobodi za tuzlanski sokolski dom (uničen 1941). V tem mestu je ohranjenih še nekaj javnih del tega umetnika (mdr. Leda 1938–39).

 

1937

BIBLIOGRAFIJA

Ljubo Babić: Pod italskim nebom. Iz putne biljenice, Zagreb, Matica hrvatska, 1937 (95 str.; potopis).

 

Immanuel Kant: Dve razpravi. Razmiljanje o ustvu lepega in vzvienega. K venemu miru, Ljubljana, Slovenska matica, 1937 (XVI, 99 str.; prevedel Izidor Cankar).

 

Ivan Metrovi. Gospa od anđelâ. Zadubina porodice RaiCavtat / A memorial church of the Raifamily in Cavtat / Eine Stiftungskapelle der Familie Raiin Cavtat / urednika Ivan Meštrović in Milan Ćurčin, Zagreb, Nova Evropa, 1937 (44 str.; mdr. besedilo Josef Strzygowski).

 

Milan N. Milutinović: Lik i delo Uroša Predića. Povodom osamdesetogodišnjice života i šestedesetogodišnjice umetničkog rada Uroša Predića, Glas Matice srpske 1937, l. 4, št. 80, 174–176.

 

Anton Podbevšek: Ivan Grohar, tragedija slovenskega umetnika, Ljubljana, Založba Ivan Grohar, 1937 (363 str.).

 

France Stele: Cerkveno slikarstvo med Slovenci I. Srednji vek, Celje, Družba sv. Mohorja,1937 (328 str.).

 

Vilim Svenjak. Za spas due. Grafički radovi 1934–1937, Zagreb, Umjetnička biblioteka, 1937 (28 str.; 27 reprodukcij grafik V. Svečnjaka).

 

Beograd: izšla je zadnja številka revije Misao (1919–1937). V njej je med letoma 1929–1930 o likovni umetnosti mdr. pisal Stefan Hakman.

 

Skopje: izšla je Spomenica dvadesetpetgodinjice oslobodjenja June Srbije 1912–1937 / urednik Aleksa Jovanović, Skopje, 1937 (1069 str.). Iz vsebine: France Mesesnel: »Vizantinski spomenici«, str. 345–359; »Stari srpski spomenici«, str. 361–385.

 

Zagreb: začela je izhajati revija za kritiko, teorijo in zgodovino umetnosti Ars (1937; izšle so štiri številke), urednik je bil Zdenko Vojnović (1912–1954).

 

IZBRANE RAZSTAVE

II grafička izloba, Beograd, Umetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, februar 1937. Razstave se je udeležilo 36 grafikov iz Beograda (niso sodelovali člani skupine Život), Zagreba in Ljubljane. Leta 1938 je bila glavnina razstave na ogled v Košicah Súasná europská grafika XX: Jugoslavia (Razstava jugoslovenske grafike), Východoslovenske Muzeum in po nekaterih virih tudi v Brnu. Razstavo so prenesli na Dansko (Odense, Aarhus), predvidena pa je bila še pot na Švedsko in Norveško.

 

Prva izloba Udruenja likovnih umetnika (Ljubljana – Zagreb – Beograd / Razstava neodvisnih), Beograd, Inženjerski dom, maj–junij 1937. Razstava jugoslovanskih likovnih umetnikov, »ki se ne strinjajo z načinom prirejanja dosedanjih jugoslovenskih razstav doma in onstran meje«.

 

lanovi Grupe zagrebakih umjetnika Gecan – Junek – estiimunovi– Tartaglia, Zagreb, Umjetnički paviljon, maj 1937. Imenovani tudi Petorica: Vilko Gecan (1894–1973), Leo Junek (1899–1993), Ljudevit Šestić (1900–1962), Frano Šimunović (1908–1995) in Marino Tartaglia (1894–1984).

 

Arte moderna jugoslava. Esposizione di un gruppo di artisti jugoslavi, Rim, Galleria di Roma, junij 1937. Na razstavi niso sodelovali hrvaški likovni umetniki, »posebej še zagrebški umetniki in sicer, kakor piše Obzor z dne 17. t.m. iz idejnih razlogov«.

 

Exposition Internationale des Arts et des Techniques (Parika svetovna razstava), Pariz, jugoslovanski paviljon, junij 1937. Svetovna razstava je predstavila eksponate na temo umetnost in tehnika v sodobnem življenju. Generalni komisar jugoslovanskega paviljona je bil Adolf Cuvaj, člani organizacijskega odbora so bili Milan Kašanin, Milo Milunović in črnogorski kipar Risto Stijović. Avtor jugoslovanskega paviljona je bil arh. Josip Seissel (1904–1987), ki je na pročelje vključil mozaik Mila Milunovića, paviljon pa je notranje uredil Toma Rosandić. Izbor del je izzval ostre kritike in mobiliziral likovne kroge, podobno kot v sočasnem primeru razstave jugoslovanske umetnosti v Rimu.

 

I izloba »Dvanaestorice«, Beograd, Umetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, oktober 1937. V istem razstavišču so razstavljali še leta 1938. Po nekaterih virih so bili člani skupine Dvanaestorica: Ivan Tabaković, Milo Milunović, Petar Lubarda, Predrag Peđa Milosavljević, Nedeljko Gvozdenović, Milan Konjović, Aleksa Čelebonović, Stojan Aralica, Ivan Radović, Zora Petrović, Borislav Bogdanović in Dimitrije Mitrinović (pisec). Skupinsko so razstavili po vrnitvi z izpopolnjevanja v Parizu.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Beograd: leta 1937 je delo Kraljevske umetničke škole (ustanovljena leta 1919 z namenom izobraževanja likovnih pedagogov) prešlo v delovanje Akademije likovnih umetnosti. Na šoli je bil mdr. dolga leta profesor kipar Petar Palavičini / Pallavicini (1886–1958; poučeval med letoma 1924–1937). Zaradi prostorskih in organizacijskih težav je bila Akademija formalno ustanovljena 31. marca 1939. Prvi rektor je bil Toma Rosandić, med ustanovitelji so bili še Milo Milunović (1897–1967), Petar Dobrović (1890–1942) in Sreten Stojanović (1898–1960).

 

Ljubljana: 15. septembra 1937 je bil odprt Mestni muzej, v prostorih Auerspergove (Turjaške) palače na tedanjem Napoleonovem trgu, ki jo je ljubljanski mestni svet za namene muzeja odkupil že leta 1935. Leta 1939 je bil izdan Vodnik po ljubljanskem Mestnem muzeju, avtor Josip Mal (1884–1978).

 

Ljubljana: septembra 1937 je bila v Jakopičevem paviljonu otvoritev Prve razstave Kluba neodvisnih slovenskih umetnikov. Razstavili so: Zoran Didek, Zdenko Kalin, Stane Kregar, Zoran Mušič (otvoritveni govor), Nikolaj Omersa, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej in gosta iz Hrvaške Slavko Šohaj in Frano Šimunović. Klub neodvisnih slovenskih umetnikov, poimenovan tudi Klub neodvisnih / Neodvisni, je bil formalno ustanovljen 27. avgusta 1938, po svoji drugi razstavi v Jakopičevem paviljonu, kjer so razstavili le Stane Kregar, Maksim Sedej in Frančišek Smerdu. Istega leta so vsi člani Kluba neodvisnih razstavljali v okviru umetnostne razstave na velesejemski prireditvi Ljubljana v jeseni.

 

V letu 1938 so člani kluba Neodvisnih pripravljali razstavo v Pragi, ki pa je bila zaradi političnih dogodkov odložena. Leta 1939 je bila v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani Peta umetnostna razstava »Neodvisnih«, na kateri so se jim pridružili Boris Kalin, France Mihelič in Evgen Sajovic. Vsi člani Neodvisnih so leta 1940 razstavili v Zagrebu (v samozaložbi so izdali obsežen katalog), razstava pod naslovom VIII. razstava Kluba Neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov je bila prenesena v Ljubljano. Decembra 1940 so trije člani Neodvisnih (N. Omersa, E. Sajovic in M. Pregelj) razstavili v novi palači Bata v Ljubljani. Februarja 1941 je bila Razstava kluba Neodvisnih v Celju, marca 1941 so člani Neodvisnih skupaj s Trojico priredili Razstavo moderne slovenske oblikujoe umetnosti na Ptuju. Na svojem prvem rednem občnem zboru v Ljubljani leta 1939 so za svojega člana zaradi zaslug za slovensko likovno umetnost izvolili Izidorja Cankarja, tedaj veleposlanika v Argentini. Neodvisni (1937/38–1943) so bili skupina slikarjev in kiparjev, katerih večina je bila formirana na akademiji v Zagrebu (profesorji mdr. Vladimir Becić, Ljubo Babić, Marino Tartaglia, Frano Kršinić in Ivan Meštrović), mdr. so načrtovali postavitev lastnega razstavnega paviljona ter se priključili pobudam za ustanovitev umetnostne akademije v Ljubljani. Svoja stališča so Neodvisni spretno izražali v medijih.
Niš: 28. junija 1937 je bilo svečano odkritje monumentalnega Spomenika oslobodiocima Nia, delo Antuna Augustinčića.

 

Perast: 28. februarja 1937 je bil sprejet statur o ustanovitvi Muzeja grada Perasta.

 

1938

IZ BIBLIOGRAFIJE

Almanah Kraljevine Jugoslavije. Naa zemlja (I Geopolitiki pregled, II Demografija, III Arheologija, IV i V Umjetnost) / glavni urednik Viktor Manakin, Zagreb, Glavno uredništvo Almanaha Jugoslavije, 1938 (105 str.). Pregled umetnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev do srede 19. stoletja.

 

Peter Thoene [Oto Bihalji-Merin]: Modern German art. With thirty-two plates, Harmondsworth, Penguin Books, 1938 (108 str., predgovor Herbert Read; leta 1955 Oto Bihalji-Merin: Savremena nemaka umetnost).

 

-o. [Božidar Borko]: Slovenska kultura v Jugoslaviji, Misel in as 1938, št. 12 (posebna izdaja Ob dvajsetletnici Jugoslavije).

 

Benedetto Croce: Eseji iz estetike, Split, Kadmos, 1938 (62 str.).

 

Vojislav Dragutinović: Problem umetnikog stvaranja, Beograd, Biblioteka Novi horizonti, 1938 (29 str.).

 

Franjo Golob: N‘mau riez izaro, Ljubljana, Biblio lska založba, 1938 (grafična mapa; ponatisa 1999, 2008).

 

Ljubo Karaman: Portal majstora Radovana u Trogiru, Zagreb, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1938 (76 str.).

 

Milan Kašanin: Muzej kneza Pavla. Moderna umetnost, Beograd, Muzej Kneza Pavla, 1938 (XI + 111, 16 str. repr.; francoska izdaja Musée du prince Paul. Art moderne, 1939).

 

Rajko Ložar: Kipar France Gore, Ljubljana, Biblio lska založba, 1938 (65 str.).

 

Wojisław Molè [Vojeslav Mole]: Dalmatiens Stellung in der Kunstgeschichte des Mittelalters und der Renaissance, Lwów, Ossoliński‘sches National-Institut, 1938 (23 str.).

 

NaJadran. Prirodne ljepote i umjetnost / uredili Cvito Fisković, Drago Magjer, Vjekoslav Parać, Angjeo/Anđeo Uvodić, Split, Arhiv za propagandu Jadrana Izvršnog odbora Jadranske straže, 1938 (68 + 214 str. repr.; tudi izdaji v slovenščini in cirilici).

 

Marko Ristić, Krsto Hegedušić: Turpituda, Zagreb, s. n., 1938 (40 str.). Po Zakonu o državni varnosti so celotno izdajo »paranoično-didaktične rapsodije« zaplenili še pri tiskarju in večino izvodov uničili.

 

Zora Simić-Milovanović: Slikarke u srpskoj istoriji umetnosti, Beograd, Biblioteka Udruženja univerzitetski obrazovanih žena – sekcija Beograd, 1938 (46 str.).

 

France Stele: Monumenta artis Slovenicae II. Slikarstvo baroka in romantike / La peinture baroque et romantique, Ljubljana, Akademska založba, 1938 (36 str., [64] f. pril.).

 

France Veber: Nacionalizem in krščanstvo. Kulturna pisma Slovencem, Ljubljana, I. Peršuh, 1938 (239 str.).

 

Vojvođanski zbornik. Almanah / uredila Bogdan Čiplić in Sima Cucić, Novi Sad, Uranija, 1938 (I. del, 182 str.); 1939 (II. del, 205 str.).

 

Ljubljana: začela je izhajati revija za kulturo, gospodarstvo in politiko Dejanje (1938–1941). Za urejanje in izdajanje je odgovarjal Miro Jeršič (1902– 1981), njen idejni vodja pa je bil dejanski ustanovitelj Edvard Kocbek (1904–1981). Revija je nastala kot antipod revije Dom in svet, kjer je leta 1937 Edvard Kocbek v članku »Premišljevanje o Španiji« (l. 50, 1937, št. 1–2) kritiziral špansko Cerkev in njihove škofe, ki so v državljanski vojni podprli Francove falangiste. Po objavi tega eseja se je odnos med krščanskimi socialisti na eni strani ter Katoliško cerkvijo in vodstvom katoliškega političnega tabora na drugi še bolj zaostril. Kocbek pa se je uveljavil kot osrednja osebnost med krščanskimi socialisti v Sloveniji.

 

Maribor: začela je izhajati revija za leposlovje, umetnost in publicistiko Obzorja (1938–1940).

 

Zagreb: začela je izhajati stripovska revija Mickey strip. Tjednik senzacionalnih događanja i romana u slikama (1938), po združitvi s tednikom Oko imenovan Mickey strip Oko (1939–1940). Urednik prvih dveh številk tednika je bil Andrija Maurović (1901–1981), do konca leta 1938 pa Franjo Martin Fuis (1908–1943).

 

IZBRANE RAZSTAVE

Razstava upodabljajoih umetnic Male enske antante / Razstava enske male zveze / Exposition des femmes artistes des etats de la Petite Entente 1938. La Petite Entente des Femmes, Beograd, Umetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, januar 1938; Zagreb, Umjetnički paviljon, februar 1938; Ljubljana, Jakopičev paviljon, marec 1938. Pokroviteljice potujoče razstave so bile kraljici Marija iz Jugoslavije in Marija iz Romunije ter predsednikova žena Hana Benešova iz Češkoslovaške. Razstava je bila na ogled v devetih mestih Jugoslavije, Romunije (Bukarešta, Cluj, Černovice / Cernautzi) in Češkoslovaške (Praga, Brno, Bratislava). Skupni razstavni katalog v francoskem jeziku so izdali v Pragi.

 

III grafička izloba umetnika Kraljevine Jugoslavije, Beograd, Umetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, februar– marec 1938.

 

Italijanski portret kroz vekove, Beograd, Muzej kneza Pavla, marec–maj 1938. Velika propagandna razstava italijanske portretne umetnosti od antike do sodobnosti imenovana tudi Razstava italijanskega portreta, Portreti skozi stoletja.

 

Mednarodna oba razstava fotografije in lma / Tretja mednarodna razstava umetnike fotografije, Ljubljana, ljubljanski velesejem – paviljon M, september 1938. Razstavo v okviru velesejemske prireditve Ljubljana v jeseni je priredil Fotoklub Ljubljana. Ob koncu razstave so sklicali še 1. kongres slovenskih fotoamaterjev. Izbor fotografij iz Ljubljane so prenesli v Maribor.

 

Pola vijeka hrvatske umjetnosti, Zagreb, Dom likovnih umjetnosti kralja Petra I. Velikog Oslobodioca, december 1938–januar 1939. Razstavo je ob svoji 60. obletnici priredilo Hrvatsko društvo umjetnosti Strossmayer in izdalo obsežni razstavni katalog. To je bila prva razstava v novem umetnostnem paviljonu z bogato predzgodovino. Paviljon je nastal na trgu, ki je bil predviden za postavitev spomenika kralju Petru I. Karađorđeviću. Naročilo je dobil Ivan Meštorvić, ki je namesto kipa predlagal postavitev paviljona, za katerega je naredil idejni načrt. Pri projektiranju in realizaciji sta sodelovala tudi arhitekta Harold Bilinić in Lavoslav Horvat. Leta 1941 je bila zgradba spremenjena v džamijo.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Benetke: aprila 1938 je bila na otoku Sant‘Elena znotraj kompleksa razstavnih paviljonov zaključena gradnja jugoslovanskega nacionalnega paviljona. Zgrajen je bil po načrtih beneškega arhitekta Brenna Del Giudice (1888–1957). Po nakupu paviljona so likovni umetniki iz Kraljevine Jugoslavije na benekem bienalu sodelovali dvakrat, leta 1938 in 1940. Za komisarja obeh razstav je bil imenoval Milan Kašanin, direktor Muzeja kneza Pavla, ki je za XXI. beneški bienale leta 1938 izbral dela naslednjih umetnikov: Ljubo Babić, Vladimir Becić, Petar Dobrović, Matija Jama, Milo Milunović in Toma Rosandić; za naslednji, XXII. bienale leta 1940 pa so bili izbrani: Frano Kršinić, Predrag Milosavljević, Branko Popović, Maksim Sedej, Marino Tartaglia in Milivoj Uzelac. Zunaj jugoslovanske selekcije sta leta 1930 na bienalu sodelovala Tone Kralj in France Gorše ter leta 1938 Ivan Meštrović in Sreten Stojanović.

 

Beograd: zaključena je bila gradnja Spomenika neznanom junaku na Avali (1934–38), delo kiparja Ivana Meštrovića v sodelovanju z arhitektom Haroldom Bilinićem. Mavzolej z osmimi kariatidami je bil zgrajen na prostoru nekdanje srednjeveške trdnjave Žrnov po naročilu kralja Aleksandra I. Karađorđevića. Leta 1935 je bil izdan album 75 fotografij o gradnji spomenika Avala 1935.

 

Ljubljana: 19. in 20. marca 1938 je potekal II. vsedravni kongres likovnih umetnikov / II. Kongres vseh likovnih umetnikov v dravi. Med sklepi kongresa so bile naslednje zahteve: naj se ustanovi umetniški svet v Beogradu, ki bo koordiniral delo krajevnih svetov predvsem pri pripravah razstav za tujino, dela se brez dovoljenja umetnika ne smejo razstavljati. Reprezentančne razstave (kot je npr. italijanski portret v Beogradu) naj se prenesejo tudi v Zagreb in Ljubljano. Umetniška akademija v Beogradu naj dobi svojo stavbo, zagrebška naj postane fakulteta, v Ljubljani naj se osnuje nova (od avgusta 1938 je bila v medijih objavljana Spomenica pripravljalnega odbora za ustanovitev akademije upodabljajoih umetnosti v Ljubljani; podpisnika Marijan Marolt in Rajko Ložar). Gradijo naj se ateljeji za umetnike. Tuja podjetja smejo propagirati svoje izdelke v naši državi le z deli naših umetnikov (avtorska zaščita). Uvede naj se zavarovanje za primer bolezni ali smrti umetnikov. Ob zaključku kongresa je bila sprejeta resolucija, ki podrobno navaja vse strokovne zahteve likovnih umetnikov treh centrov, Ljubljane, Zagreba in Beograda. Resolucijo so predložili kraljevi vladi v Beogradu.

 

Ljubljana: 11. avgusta 1938 je bila izdana ustanovna uredba o ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti, danes Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU). Ustanovni zbor društva Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani je potekal že decembra 1937, prvo ustanovno srečanje pa so člani imeli 12. novembra 1938. Člani razreda za umetnost so bili Rihard Jakopič, Matija Jama in Jože Plečnik. Leta 1940 je bil med člane sprejet umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972).

 

Sarajevo: leta 1938 je Zemaljski muzej Bosne i Hercegovine praznoval 50 let. Ob tej priložnosti so izdali publikacijo z naslovom Spomenica u proslavu 50-godinjeg opstanka Zemaljskog muzeja Kraljevine Jugoslavije u Sarajevu 1888–1938.

 

France Mesesnel (1894–1945) je bil kustos Muzeja Južne Srbije (1927–1930) in profesor lozofske fakultete (1930–1938) v Skopju. Napisal je monografijo–vodnik Ohrida (Ohrid. Varoi jezero. Starine. Okolina, Skopje, Turističko društvo Jug, 1934). Leta 1938 se je vrnil v Ljubljano, kjer je nasledil Franceta Steleta kot konzervator za Slovenijo, hkrati je bil od leta 1939 honorarni profesor za umetnostno zgodovino na ljubljanski univerzi ter aktivni spremljevalec likovnega življenja v Sloveniji (mdr. prispevki v reviji Sodobnost tudi v času njegovega bivanja v Makedoniji).

 

1939
IZ BIBLIOGRAFIJE

Josip Horvat: Kultura Hrvata kroz 1000 godina, Zagreb, Binoza, 1939 (XVI + 672 + 8 str.; drugi del je izšel leta 1942). Publicist in urednik časnika Jutarnji list Josip Horvat (1896–1968) je v tridesetih letih objavil tudi promocijski monografiji Hrvaške (Ljepa naa, 1931) in Jugoslavije (Ljeti i zimi u Jugoslaviji, 1933).

 

Sperans [Edvard Kardelj]: Razvoj slovenskega narodnega vpraanja, Ljubljana, Naša založba, 1939 (255 str.).

 

Ljubo Karaman: Eseji i lanci, Zagreb, Matica hrvatska, 1939 (208 str. + [16] str. s tablami).

 

Milan Kašanin: L‘ art yougoslave dès origines à nos jours, Beograd, Muzej kneza Pavla, 1939 (91 str. + 160 str. ilustr.).

 

Manfred Makale: ibenik i Sjeverna Dalmacija, Šibenik, samozaložba, 1939 (196 str.). Manfred Makale je bil mdr. urednik splitskega dnevnika Jadranska pota (1925–1934).

 

France Mesesnel: Janez in Jurij ubic, Ljubljana, Ivan Grohar, 1939 (XV + 258 str.; Knjižnica Narodne galerije 3).

 

Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije / uredniki Jože Lavrič, Josip Mal, France Stele, Ljubljana, Jubilej, 1939 (703 str.). Vsebuje tudi: France Stele: »Slovenska likovna umetnost po vojni«, str. 283–290; Franjo Baš: »Muzeji, galerije, arhivi in spomeniško varstvo v Sloveniji 1918–1938«, str. 314 –319.

 

Borivoje Stevanović: 33 godine slikanja oko Beograda, Beograd, Državna štamparija, 1939 (92 str. + 38 reprodukcij; predgovor Momčilo Milošević).

 

Hendrik Willem Van Loon: Umjetnost ovjeanstva kroz vjekove, Knj. 1, Zagreb, Minerva, 1939 (317 str.; istega leta knjiga 2, 349 str.).

 

France Veber: Vpraanje stvarnosti, Ljubljana, Akademija znanosti in umetnosti, 1939 (498 str.).

 

Zbornik 39. Knjievnost. Znanost. Umetnost / urednik Tone Seliškar, Ljubljana, Beograd, Konzorcij Zbornika, 1939, letnik 1, št. 1 (izšla je samo ena številka z likovnimi prilogami).

 

Beograd: februarja 1939 je izšla prva številka Politikinega Zabavnika, urednik je bil Vladislav Ribnikar (1900–1955; mdr. od leta 1924 direktor najstarejšega časnika v regiji Politika).

 

Beograd: začela je izhajati revija Umetnost i kritika. Mesenik za sva kulturna pitanja (maj–november 1939; izšlo pet številk). Urednika: Velibor Gligorić (1899– 1977) in Radovan Zogović (1907–1986).

 

Beograd: začel je izhajati časopis za književnost in kulturo Mlada kultura (1939–1940; izšlo je osem številk). Odgovorni urednik Aleksandar J. Čelebonović (1917–1987) je pri tem časopisu začel s svojim kritiškim delom.

 

Ljubljana: leta 1939 je Akademija znanosti in umetnosti izdala svoje prve publikacije in prva dela iz serij korespondence pomembnih mož in virov za zgodovino Slovencev. S tem se je dopolnila založniška dejavnost na področju izdajanja humanističnih znanstvenih in literarno zahtevnejših publikacij, ki so jih predtem imele v svojih programih Slovenska matica, Umetniška matica, Biblio lska založba, Akademska založba (1934–41; ustanovil Silvester Škerlj, leta 1936 je edina v Kraljevini izdala zbirko M. Krleže Balade Petrice Kerempuha). V tridesetih letih sta v tem duhu v Sloveniji delovali tudi ženska založba Belo-modra knjiga (ust. 1927), revija in založba Modra ptica (ust. 1929).

 

Skopje: decembra je prenehal izhajati mesečnik Juni pregled. List za nauko i knjievnost (1927–1939).

 

V njem je mdr. svoje prispevke objavljal umetnostni zgodovinar Svetozar Radojčić (1909–1978).

 

Zagreb: začela je izhajati revija Peat. Knjievni mjesenik za umjetnost, nauku i sve kulturne probleme (1939–1940), ki jo je izdajala Biblioteka nezavisnih pisaca. Do številke 8–9 je revijo urejal redakcijski odbor (S. Batušić, D. Galić, K. Hegedušić, M. Krleža, M. Mirković in M. Ristić) nato do številke 13–15 le Miroslav Krleža (1893–1981). Odgovorni urednik je bil Drago Ibler. Revija je vzpodbudila novo fazo polemike na levici, ki je kulminirala s Krleževim esejem »Dijalektički antibarbarus« (št. 8–9).

 

Zagreb: prenehala je izhajati revija Knjievnik. Hrvatski knjievni mjesenik (1928–1939; odprt za angažirano socialno umetnost). Med letoma 1930–1939 je bil lastnik in glavni urednik Milan Durman (1902–1941), ki je zavzemal svoja stališča v t.i. spopadu na levici.

 

RAZSTAVE

Razstava osnutkov za zgodovinske slike v banski palai v Ljubljani, Ljubljana, Jakopičev paviljon, marec 1939. Razstava natečajnih osnutkov za likovno opremo banske palače; odkup in naročilo je prejel Gojmir Anton Kos (1896–1970). Aprila 1939 je bila v paviljonu še ena razstava natečajnih del na temo slovenske zgodovine, ki ga je prav tako razpisal ban Marko Natlačen.

 

Sto godina francuskog slikarstva. Od Davida do Sezana, Beograd, Muzej kneza Pavla, marec–april 1939.

 

Nora Lavrin, Bara Remec, Tine Gorjup, Ljubljana, Jakopičev paviljon, april–maj 1939. Razstava v okviru kluba jugoslovanskih umetnikov Lada.

 

Izloba savremene vojvođanske slikarske umetnosti, Novi Sad, Narodni spomen-dom Viteškog Kralja Aleksandra I. Ujedinitelja, oktober 1939. Razstava sodobnega vojvodinskega slikarstva (mdr. Borislav Bogdanović (1889–1970), Milan Konjović (1898–1993), Milivoj Nikolajević (1912–1988), Zora Petrović (1894–1962), Ivan Radović (1894–1973), Ivan Tabaković (1898–1977) in Bogdan Šuput (1914–1942)) v sokolskem domu, svečano odprtem 1. decembra 1936.

 

Razstava likovnih umetnic / Katalog Umetnostne razstave likovnih umetnic iz Beograda, Zagreba, Suaka in Ljubljane, Ljubljana, Jakopičev paviljon, november 1939. Predsednica razstavnega odbora je bila Dana Pajnič (1906–1970), sodelujoče umetnice je izbrala Bara Remec (1910–1991).

 

Zoran Didek, Dore Klemeni, Gabrijel Stupica, Celje, mala dvorana Celjskega doma, december 1939.

 

Razstava umetnikega kluba »Lada«, Ljubljana, Jakopičev paviljon, december 1939. Razstava Kluba slovenskih likovnih umetnikov Lada (Jugoslovanska umetniška zveza Lada je bila ustanovljena 1904), ki je s to razstavo po dolgem presledku oživil svojo dejavnost. Razstavljali so starejši likovni umetniki iz Slovenije, ki so jih z udeležbo na otvoritvi podprli predstavniki Narodne galerije, Društva slovenskih Društva slovenskih likovnih umetnikov in Kluba neodvisnih. Marca 1941 so ponovno razstavili v Jakopičevem paviljonu, tokrat skupaj s sekcijo iz Beograda, Lada – društvo srpskih umetnika.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Ljubljana: 14. julija 1939 so v Muzejskem parku neznanci premazali in razbili kip Franceta Kralja Priroda / Simbol slovenske ene, ki je bil na to mesto postavljen brez slovesnega odkritja. Dejanje je sprožilo burno medijsko polemiko, pisalo se je tudi o izrojeni umetnosti.

 

Ljubljana: oktobra 1939 so pričeli z gradnjo Moderne galerije. Kraljevska banska uprava Dravske banovine je prispevala parcelo ob vhodu v park Tivoli in dodala manjkajoča sredstva, katera so z mecensko darežljivostjo za novo galerijsko poslopje darovali dediči industrijalca Dragotina Hribarja. Načrte za stavbo je izdelal arhitekt Edvad Ravnikar (1907–1993). Za tistega, ki ima največ zaslug za realizacijo galerije, velja dr. Izidor Cankar (1886–1958). Prvi idejni osnutek za novo »razstavno stavbo in galerijo« je I. Cankar predložil na seji društva Narodna galerija 12. marca 1936, natančnejše informacije pa na seji 7. septembra istega leta. »Moderna galerija bo nudila dostojen in reprezentativen dom slovenski sodobni umetnosti in s svojim programom srečno dopolnjevala Narodno galerijo.« (Kronika slovenskih mest oktober 1939, l. VI, št. 3). Uradno je bila galerija ustanovljena po drugi svetovni vojni, leta 1948.

 

Ljubljana: 16. decembra 1939 je Muzejsko drutvo za Slovenijo praznovalo svojo stoletnico. Ob tej priložnosti je društvo izdalo jubilejno številko Glasnika Muzejskega drutva za Slovenijo. (l. XX, zvezek 1–4; Zbornik ob stoletnici drutva 1839–1939).

 

Sarajevo: praški študentje – glasbenik Oskar Danon (1913–2009), arhitekt Jahiel Finci (1911–1977) in koreografinja Ani Spitzer / Ani Rajs / Ani Radošević (1915–2004), katerim se je pridružil slikar Vojo Dimitrijević (1910–1980) – so pod vplivom češkega avantgardnega gledališča D 34 v Pragi (ustanovitelj Emil František Burian) ustanovili novo organizacijsko formo, sintetično gledališče pod imenom Collegium artisticum (1939–1941). Collegium artisticum je imel dva cilja: polno socialno angažiranost, ob najsodobnejšem umetniškem izrazu. V Sokolskem domu so realizirali tri nastope sintetičnega gledališča, zadnji je bil 12. februarja 1941, reprize ni doživel, saj je bilo zaradi očitnih političnih intencij nadaljnje delovanje Collegium artisticum prepovedano. Priredili so dve likovni razstavi, ki sta bili del celostnega programa sintetičnega gledališča. Na prvi, Salon slika (oktober 1939), so sodelovali Mica Todorović (1900– 1981), Vojo Dimitrijević, Ismet Mujezinović in Daniel Ozmo. Na drugi, Bosansko selo (september–oktober 1940), ni razstavljala M. Todorović, pridružil pa se je Rizah Štetić. Likovniki povezani s Collegium artisticum so razstavili še na: Izloba likovne umjetnosti i idejnih skica Doma tehnike radinosti i Drutva inenjera (januar–februar 1941).

 

Varaždin: 16. novembra 1939 je bila odprta Moderna galerija hrvatske umjetnosti, prva likovna galerija v mestu.

 

Zagreb: 11. junija 1939 je bil ustanovljen Hrvatski fotoamaterski savez, ki je združil fotoklube iz Zagreba in drugih krajev Hrvaške (mdr. Ivanec, Sušak, Daruvar, Osijek).

 

Zagreb: na pokopališču Mirogoj so Spomeniku padlim vojakom v prvi svetovni vojni dodali guralno kiparsko kompozicijo, ki sta jo izdelala Vanja Radauš in Joza Turkalj (1890–1943).

 

Daniel Ozmo (1912–1942) je izdal grafično mapo pod naslovom Iz bosanskih uma (1939; 20 listov), nastala je po njegovem bivanju z gozdarskimi delavci v okolici Jajca in Olova.

 

Alija M. Akamija (1908–2016) je v obdobju 1938– 1939 posnel cikel fotografij kasneje poimenovanih Sarajevski cikel.

 

1940 – april 1941

IZ BIBLIOGRAFIJE

Ljubo Babić: Nekoliko napomena o predavanju povijesti umjetnosti. Uvodna riječ, Peat, 1940, III/13– 15, str. 87–102.

 

France Mesesnel: Joef Petkovek. Slovenski slikar, Ljubljana, Akademska založba, 1940 (23 str., 21 ilustr.).

 

Siniša Paunović: Dela francuskih slikara u našim javnim i privatnim kolekcijama, Politika 1940, l. 37, št. 11.348. O zbirkah kralja Milana Obrenovića, Josipa Juraja Strossmayerja, kneza Pavla, Bogdana Popovića, Rastka Petrovića, Voje Veljkovića in Milovana Đ. Milanovića.

 

Otto Schweitzer: Grafika i ulja Vilima Svenjaka. Sa 45 reprodukcija, Zagreb, Naklada Orbis, 1940 (55 str.).

 

France Stele: Ljubljana, Ljubljana, Tujsko prometni svet mestne občine ljubljanske, 1940 (47 str., 64 f. pril.).

 

France Stele: Ptujska gora, Na Ptujski gori, Župni urad, 1940 (130 str.).

 

France Stele: Slovenske Marije, Celje, Družba sv. Mohorja, 1940 (37 str., 64 str. ilustr.).

 

France Stele: Umetnost v Primorju, Ljubljana, Akademska založba, 1940 (32 str., 16 str. ilustr.).

 

Mirko Šeper: Novije hrvatsko slikarstvo. (Iz perspektive moderne evropske umjetnosti), Hrvatska smotra 1940, l. 8, št. 5, 242–252. O vplivu francoskih impresionistov na novejše hrvaško slikarstvo.

 

Antun Zuppa: Tamne variacije, samozaložba, 1939 (grafična mapa; predgovor Grgo Gamulin).

 

G. Trinko [Ivan Trinko]: Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia, Udine, Istituto delle edizioni accademiche, 1940 (156 str.).

 

Beograd: aprila 1941 je prenehal izhajati časopis Pravda (1904–1941). Med sodelavci za likovno umetnost so bili mdr. Desimir Blagojević (1905–1983), Đorđe Popović (1909–1962), Nikola Škrgić (1908–1987).

 

Beograd: aprila 1941 je prenehala izhajati revija Srpski knjievni glasnik (1901–1941). Med sodelavci za likovno umetnosti so bili Milan Kašanin (1895–1981), Todor Manojlović (1883–1968), Branko Popović (1882–1944).

 

Ljubljana: aprila 1941 je prenehal izhajati mesečnik Mladika (1920–1941). V reviji je o likovni umetnosti mdr. redno objavljal članke Karel Dobida (1896–1964) in fotografije med letoma 1927–1941 Fran Krašovec.

 

Sarajevo: marca 1941 je izšla zadnja številka mesečnika Snaga. Ilustrovani radniki list za kulturo i sport (1928– 1941).

 

Split: aprila 1941 je prenehal izhajati časopis Novo doba (1918–1941). Med letoma 1928 in 1941 je bil njegov urednik Ćiro Čičin-Šain (1890–1960), tudi avtor likovnih kritik in potopisov po Dalmaciji. V časopisu je mdr. objavljal umetnosti zgodovinar Ivo Delalle (1892–1962).

 

Zagreb: leta 1940 je prenehal izhajati časopis Grafička revija (1923–1940), ki ga je vzpostavil Vladimir Kirin (1894–1963) in je neprekinjeno izhajal v Zagrebu, Ljubljani in Sarajevu. V. Kirin je bil leta 1928 imenovan za likovnega urednika dveh revij Matice Hrvatske, Hrvatska revija (1928–1945) in Hrvatsko kolo. Nauno - književni zbornik. Za navedeni reviji je mdr. o likovni umetnosti občasno pisal Slavko Batušić (1902–1979).

 

Zagreb: februarja 1941 je izšel prvi zvezek Hrvatska enciklopedija, od načrtovanih dvanajstih. Glavni urednik je bil Mate Ujević (1901–1967), v umetniški redakciji so bili I. Meštrović, J. Kljaković in Ivan Bach (1910 –1983).

 

IZBRANE RAZSTAVE

Danica Anti, Duan Vlaji, Nikola Graovac, Borivoj Gruji, Milivoj Nikolajevi, Jurica Ribar, Ljubica Soki, Stojan Trumi, Aleksa elebonovi, Bogdan uput, Beograd, Umetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, februar 1940. Istega leta so razstavili v Zagrebu (Dom likovnih umjetnosti, september–oktober) kot skupina Desetorica. Skupina mladih, katerih del je prišel iz privatne šole Jovana Bijelića (1884–1964), del pa iz kroga Ljubice Sokić (1914–2009), ki se je vrnila z izpopolnjevanja v Parizu, je menila, da se slikarstvo neke države laže predstavi z malimi skupinami sorodnih umetnikov kot na velikih množičnih razstavah. V Zagrebu je bila otvoritev skupna z razstavo Neodvisnih (Izloba savremene slovenske likovne umjetnosti) iz Slovenije.

 

Jubilejna umetnostna razstava ob priliki tiridesetletnice prve slovenske umetnostne razstave 1900 v Mestnem domu v Ljubljani, Ljubljana, Jakopičev paviljon, marec–april 1940. Prireditelj Društvo slovensko likovnih umetnikov.

 

Izloba suvremene francuske grafike i tapiserije, Zagreb, Dom likovnih umjetnosti, april 1940.

 

Izloba modernih mađarskih slikara, Beograd, Umetnički paviljon Cvijeta Zuzorić, april 1940; Zagreb, Umjetnički paviljon, junij 1940.

 

I godinja izloba hrvatskih umjetnika, Zagreb, Dom likovnih umjetnosti, maj–junij 1940. Združeno je razstavilo 91 hrvaških umetnikov, razstavo je priredilo Hrvatsko društvo umjetnosti.

 

Francuska umjetnost iz kolekcije Eriha lomovia, Zagreb, Dom likovnih umjetnosti, november 1940. Erih Šlomović / Erich Chlomovitch (1915–1942) je bil asistent in dedič trgovca z umetninami Ambroisa Vollarda (1866–1933) v Parizu. Del njegove zbirke je bil kasneje doniran Narodnem muzeju v Beogradu.

 

Razstava moderne slovenske oblikujoe umetnosti v Ptuju, Ptuj, marec 1941. Razstavljali so člani skupin Neodvisni, Trojice (Kos – Maleš – Gorše) in gosta Karel Jirak in Karel Jakob.

 

OSEBE, INSTITUCIJE IN UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Beograd: s svojim delovanjem je prenehalo Drutvo umetnika Zograf (1927–1941). Med podpisniki pravil društva, sprejetih 27. oktobra 1927, so bili: Živоrаd Nаstаsiјеvić, Vаsа Pоmоrišаc, Iliја Kоlаrоvić, Јоsip Cаr. Kasneje so mdr. pristopili: Zdrаvkо Sеkulić, Svеtоlik Lukić, Bоgdаn Nеstоrоvić (arhitekt), Jaroslav Kratina, Staša Beložanski, Radmila Milojković. Umetniki iz kroga Zografov so iskali avtentični, nacionalni stil, ki bi ob rear maciji srbske (srednjeveške, pravoslavne) umetniške tradicije, s pomočjo modernih likovnih sredstev in ob uporabi zgodovinske in nacionalne tematike spregovoril v sodobnem jeziku. Kot skupina oziroma Društvo umetnika Zograf so razstavljali leta 1931 v Novem Sadu in Osjeku, leta 1933 v Beogradu (skupaj z gosti) in v Valjevu.

 

Cetinje: 6. junija 1940 so svečano odkrili spomenik Lovenska vila, delo Rista Stijovića (1894–1974). Spomenik je posvečen črnogorskim prostovoljcem, katerih ladja je leta 1916 na poti iz ZDA pred albansko obalo nesrečno potonila.

 

Ljubljana: 6. septembra 1940 so svečano odkrili spomenik Vitekemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju, katerega avtor je bil Lojze Dolinar. Aktivnosti za postavitev so potekale od leta 1935, izvedena sta bila dva natečaja, osnutki so bili razstavljeni v Jakopičevem paviljonu (1936, 1939). Izbor lokacije spomenika je sprožal polemike in menjavo članov spomeniškega odbora. Ob postavitvi enega največjih spomenikov na Balkanu je bil izdan zbornik Spomenik Vitekemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju v Ljubljani (64 str., urednik
Miha Maleš), izšli sta posebni številki revije Umetnost (1936/40, l. IV, št. 11–12) in dnevnika Jutro (št. 208), v katerem so zbrani tudi ostali spomeniki, objekti in obeležja posvečena kralju Aleksandru I. v Sloveniji.

 

Po nekaterih virih je bilo v obdobju 1923–1940 na območju Kraljevine Jugoslavije realiziranih okoli 215 spomenikov in obeleij kraljema iz rodbine Karađorđevi. Poleg zgoraj navedenih so bili avtorji največjih memorialnih skulptur kralja Aleksandra I. Zedinitelja v tridesetih letih: Antun Augustinčić (Varaždin, 1935; Sušak, 1935, soavtor Frano Kršinić; Skopje, 1937, guri obeh kraljev na mostu cara Dušana; Sombor, 1940), Sreten Stojanović (Tuzla, 1935; Ohrid, 1937; Udbina, 1938), Dragomir Arambašić (Kragujevac, 1936), Radeta Stanković (Novi Sad, 1936, relief v avli novega Sokolskega doma; Niš, 1939/rekonstrukcija 2004), Ivan Meštrović (Cetinje, 1940). Kot nadaljevanje čaščenja spomina na kralja Petra I. Osvoboditelja so v tridesetih letih nastali še nekateri večji spomeniki v mestih: Ljubljana (Lojze Dolinar, 1931), Pančevo (Petar Palavičini / Pallavicini, 1932), Bijeljina (Rudolf Valdec, 1937) in Sarajevo (Frano Kršinić, 1938, spomenik odlit, a nikoli postavljen). Večina spomenikov je bila ob začetku druge svetovne vojne uničena.

 

Zagreb: v letu 1940 so obeležili šestdesetletnico Hrvatskog narodnog muzeja za umjetnost i obrt.

 

Robert Frange–Mihanovi(1872–1940): umrl je avtor Spomenika Kralja Tomislava (odlit v bron v 30-ih letih; postavljen leta 1947) v Zagrebu.

 

Slavko Pengov (1908–1966): leta 1940 je zaključil poslikavo župnijske cerkve sv. Martina na Bledu, ki jo je začel leta 1932.

 

Rizah teti(1908–1974): leta 1940 je iz zgodnejših in novih grafik formiral ter izdal edino grafično mapo z naslovom Bosna (17 listov).

 

Lojze umelj (1913–1942): leta 1940 je izdal grafično mapo Kobanski motivi. Bil je eden slovenskih študentov pri Krstu Hegedušiću na zagrebški akademiji, ki so pred začetkom vojne snovali skupino Gruda, ki naj bi delovala po vzorih skupine Zemlja. Vodja je bil Stane Kumar (1910–1997), med člani še Franjo Golob (1913– 1941), Vladimir Lamut (1915–1962), Vladimir Lakovič (1921–1997), Ljubo Ravnikar (1905–1973), Gabrijela Spanring (1912–2016, kasneje Žugel) in drugi.

 

Uporabljeni viri

Navajamo zgolj izbor literature, ki je služila kot temeljni in pomemben vir za sestavo kronologije za razstavo Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941). V izbor niso vključene monografske publikacije oziroma razstavni katalogi, v katerih so objavljene študije o življenju in delu posameznih umetnikov in drugih protagonistov likovnega življenja v obravnavanem obdobju.


Prav tako nismo navedli zgodovinskih pregledov, enciklopedij, pregledov s področij lma in arhitekture ter številne spletne strani (med drugim knjižnične baze in spletne strani antikvariatov), ki smo jih obiskali med zbiranjem podatkov. Seznam izbrane literature je urejen kronološko.

 

  • France Mesesnel: Umetnost in kritika, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1953.
  • Spomenica Akademije likovnih umjetnosti u Zagrebu. Prigodom 50-godinjice njenog osnutka (1907-8 – 1957-8, Zagreb, Akademija likovnih umjetnosti, 1958.
  • Božidar Borko: Na razpotjih asa. Eseji in feljtoni, Ljubljana, Obzorja, 1962.
  • France Vodnik: Ideja in kvaliteta. Kritike in eseji, Maribor, Obzorja, 1964.
  • Miodrag B. Protić, Jerko Denegri, Božica Čopić, Josip Depolo, Špelca Čopič, Azra Begić, Boris Petkovski [et al.]: Nadrealizam. Socijalna umetnost 1929–1950, Beograd, Muzej savremene umetnosti, 1969.
  • Stanko Lasić: Sukob na knjievnoj ljevici 1928–1952, Zagreb, Liber, 1970.
  • Miodrag B. Protić, Ješa Denegri, Aleksa Čelebonović, Igor Zidić, Špelca Čopič [et al.]: etvrta decenija. Ekspresionizam boje. Kolorizam. Poetski realizam. Intimizam. Koloristiki realizam, Beograd, Muzej savremene umetnosti, 1971.
  • Katarina Ambrozić: Andre Lot i njegovi jugoslovenski uenici / André Lhote et ses élèves yougoslaves, Beograd, Narodni muzej, 1974.
  • Miodrag B. Protić, Božidar Gagro, Špelca Čopič, Marija Pušić [et al.]: Jugoslovenska skulptura 1870–1950, Beograd, Muzej savremene umetnosti, 1975.
  • Peter Krečič: »Slovenska likovna kritika med dvema vojnama«, Zbornik za umetnostno zgodovino n.v., 1974–76, l. XI/XII, str. 205–289.
  • Bibliografija rasprava i lanaka. V. Likovne umjetnosti [XII. knjiga], Zagreb, Jugoslavenski leksikografski zavod, 1977.
  • Miodrag B. Protić, Božidar Gagro, Melita Stele Možina, Ibrahim Krzović, Jerko Denegri [et al.]: Jugoslovenska grafika 1900–1950, Beograd, Muzej savremene umetnosti, 1977.
  • Zdenko Tonković [et al.]: Grupa hrvatskih umjetnika 1936–1939, Zagreb, Umjetnički paviljon, 1977.
  • Ideje srpske umetnike kritike i teorije 1900/1950, 1–3 / redakcija Miodrag B. Protić, Beograd, Muzej savremene umetnosti, 1980–1981.
  • Likovno ivljenje med vojnama v Mariboru. Umetnostna galerija Maribor december 1984 – januar 1985, Maribor, Umetnostna galerija, 1984.
  • Azra Begić, Danka Damjanović, Ibrahim Krzović [et al.]: Umjetnost Bosne i Hercegovine 1924–1945, Sarajevo, Umjetnička galerija BiH, 1985.
  • Lev Kreft: Spopad na umetniki levici. Med vojnama, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1989.
  • Stane Bernik, Primož Lampič, Peter Krečič, Mirko Kambič [et al.]: 150 let fotografije na Slovenskem 1919– 1945, Ljubljana, Arhitekturni muzej, 1990.
  • Sava Stepanov, Petar Đuza, Milanka Todić [et al.]: Fotografija kod Srba 1839–1989, Beograd, Srpska akademija nauka i umetnosti, 1991.
  • Fotografija na Hrvakem 1848–1951 / avtorja razstave in besedil Vladimir Maleković, Marija Tonković, Ljubljana, Narodna galerija, 1996.
  • Slovenska trideseta leta. Simpozij 1995 / uredila Peter Vodopivec, Joža Mahnič, Ljubljana, Slovenska matica, 1997.
  • Trideseta leta na Celjskem. Pogledi na vsakdanje in kulturno ivljenje / urednica Alenka Domjan, Celje, Zavod za kulturne prireditve, Galerija sodobne umetnosti, 1997.
  • Zoran M. Jovanović: Drutvo umetnika Zograf, Beograd, J. M. Vasiljević, 1998.
  • Špelca Čopič: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana, Moderna galerija, 2000.
  • Kriza revije »Dom in svet« leta 1937. Zbornik dokumentov / uredil Marjan Dolgan, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001.
  • Ješa Denegri: Jedan vek grafike. Dela iz grafičke zbirke Muzeja savremene umetnosti u Beogradu, Beograd, SANU, 2003.
  • Meta Kordiš: Gospodina, vi ste lepi kot plakat. Plakat v Ljubljani med obema svetovnima vojnama, Ljubljana, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2005.
  • Vladimir Rozić: Umetnika grupa »Oblik« 1926–1939, Beograd, Kancelarija za pridruživanje Srbije i Crne Gore Evropskoj uniji, 2005.
  • Pretrgane korenine. Sledi ivljenja in dela Rajka Loarja / uredila Ingrid Slavec Gradišnik s sodelovanjem Helene Ložar-Podlogar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005.
  • Igor Kranjc [et al.]: Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije Ljubljana. tudijski zv. 1: 1928–1934; tudijski zv. 2: 1935–1937; tudijski zv. 3: 1938–1941, Ljubljana, Moderna galerija, 2004–2006.
  • Marijan Dović: Slovenski pisatelj. Razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.
  • Muzej kneza Pavla / urednica Tatjana Cvetićanin, Beograd, Narodni muzej, 2009. Angleška izdaja The Prince Paul Museum leta 2012.
  • Ervin Dolenc: Med kulturo in politiko. Kulturnopolitina razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, 2010.
  • Istorija umetnosti u Srbiji XX vek. Tom 1, Radikalne umetnike prakse / urednik Miško Šuvaković, Beograd, Orion art, Katedra za muzikologiju Fakulteta muzičke umetnosti, 2010.
  • Mišela Blanuša: Socijalna grafika. Između propagande i likovnog izraza. Muzej u pokretu - putujue izlobe iz zbirki Muzeja savremene umetnosti, Beograd, Muzej savremene umetnosti, 2011.
  • Žana Gvozdenović [et al.]: Drutvo umetnika Zograf. 80 godina od prve izlobe umetnika Zograf, Gornji Milanovac, Muzej rudničko-takovskog kraja, 2011.
  • Istorija umetnosti u Srbiji XX vek. Tom 2, Realizmi i modernizmi oko hladnog rata / urednik Miško Šuvaković, Beograd, Orion art, Katedra za muzikologiju Fakulteta muzičke umetnosti, 2012.
  • Istorija umetnosti u Srbiji XX vek. Tom 3, Moderna i modernizmi 1878–1941 / urednik Miško Šuvaković, Beograd, Orion art, Katedra za muzikologiju Fakulteta muzičke umetnosti, 2014.
  • Primož Lampič: Svetloba kot barva. Obarvana in barvna fotografija ter barvni tisk na Slovenskem od zaetkov do leta 1945, Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Beletrina, 2015.
  • Petar Prelog: Hrvatska moderna umjetnost i nacionalni identitet, Zagreb, Institut za povijest umjetnosti, 2018.

 

Izbrani spletni viri:

Priporočamo