Vabimo vas na pogovor o filmu Loredane Bianconi: Se spominjate revolucije?, ki bo v +MSUM-u ta četrtek, 9. 4. 2015, ob 18. uri. Pogovor s pesnikom in avtorjem besedila v spremljajoči zloženki Bojanom Vasićem bo vodila Nina Cvar. Pogovor bo v angleščini.
Vse, ki bi si prej želeli ogledati film obveščamo, da se bo popoldanska projekcija filma začela ob 16. uri.
Naslov filma Loredane Bianconi Se spominjate revolucije?, ne bi mogel biti bolj aktualen. V času, ko nas diskurzivni režim neoliberalnega globalnega kapitalizma prepričuje v nezmožnost emancipacije, rekoč, da je z emancipatornimi zgodbami konec, se (iluzorno) zdi, da je domala vsaka kritična misel imunizirana, tako rekoč kastrirana. Zavoljo tega je vnovičen ogled pričujočega dela, sicer pri nas prvič prikazanega leta 1997 na 3. Mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti - Mestu žensk, tako zelo pomemben.
Četudi je od ti. italijanskih svinčenih let minilo že skoraj štiri desetletja, so tematike, predvsem pa problemi, ki so pretresali Italijo sedemdesetih, ostali tako rekoč nerazrešeni. Naj v zvezi s tem citiramo Tonija Negrija, ki v besedilu Med "zgodovinskim kompromisom" in terorizmom. Pogled na italijansko izkušnjo v sedemdesetih, objavljenem v Časopisu za kritiko znanosti, št. 190/191, 1998, zapiše: "Sedemdeseta nas še vedno spremljajo tako, da so Italijo postavila pred problem, kako naj pride do modelov demokratične reprezentacije glede na to, kako so se preoblikovali družbeni načini proizvodnje. To je osrednji problem razvitih kapitalističnih družb in še vedno ni bil razrešen".
Prav (uspešen) poskus ekranizacije kompleksnosti problematike demokratične (politične) reprezentacije o kateri govori Negri, bi lahko označili za svojevrstno rdečo nit filma Se spomnite revolucije?, ki s tem, ko v ospredje postavi pričevanja štirih vodilnih aktivistk Rdečih brigad, Barbare, Nadie, Adriane in Susanne, tisti znameniti vzklik šestdesetih, "osebno je politično", vzame smrtno resno.
Premišljen ustroj uravnotežene relacije med formo in vsebino, kot nam ga nevsiljivo lansira Bianconi, izriše polifonsko genealogijo ne le tistega obdobja, temveč individualnih zgodb žensk, ki pa, kot v spremnem besedilu k filmu zapiše Bojan Vasić, niso zgolj osebne. Izraščajo se iz kolektivnega, ki ga, povratno, spet spreminjajo subjektivne pozicije. Toda te pozicije niso izgubljene v spominih časa. Nasprotno. Hibridizirana forma takoimenovanega observacijskega dokumentarnega filma, ki se jo posluži avtorica, ji omogoči, da so glasovi intervjuvank tudi po več desetletjih neverjetno živi, družbeni parametri njihov usod pa še kako aktualni in ravno tako pretresljivi kot nekoč.
Ker je eden ključnih načinov odpora zoper fikcijo ne(z)možnosti neoliberalnega globalnega kapitalizma prav mapiranje genealogije skozi (po)govor kot edinstvenega nosilca emancipacijske potencialnosti, bo diskusija poskušala osvetliti nekatere ključne topike, ki jih v svojem filmu odpira Bianconi: od prevpraševanja zapletenega razmerja med mislijo in delovanjem, do problema spolne razlike, ne nazadnje pa tudi do problematičnega razmerja med etiko, politiko in estetiko. (N.C.)
Bojan Vasić je avtor zbirk pesmi "Srča", "Tomato", "Ictus", "13" in "Detroit". Je član pesniške skupine, ki samoizdaja edicijo "cache" , skupaj s Tamaro Šuškić, Urošem Kotlajićem, Goranom Korunovićem in Vladimirjem Tabaševićem. Nina Cvar je samozaposlena v kulturi kot filmska kritičarka in publicistika. Sodeluje z več domačimi strokovnimi filmskimi publikacijami. Poleg pisanja o filmu, se ukvarja tudi z mladinskim delom. Na ZRC SAZU pripravlja doktorsko disertacijo, v kateri se med drugim ukvarja s problematiko statusa podobe v globalnem kapitalizmu.
