MG+MSUM

PERFORMANS | JAŠA: Ob zori še ene dobe absurdnosti: Kompozicija št. 6
Petek, 18. januar 2019 | 19:30 — 21:30
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#

JAŠA

Ob zori še ene dobe absurdnosti: Kompozicija št. 6

Prostorska in performativna intervencija

 

Moderna galerija, Ljubljana

Petek, 18. januar 2019, 19:30—21:30

 

Performans: JAŠA

Zvočni performans v sodelovanju z Janezom Vidrihom

 

Ob zori še ene dobe absurdnosti: Kompozicija št. 6 je nova izdaja v seriji performativnih intervencij, ki jih je slovenski umetnik JAŠA v zadnjih dveh letih razvil kot povzetek in nadaljevanje scenarija njegovega 29-tedenskega bivanja na Beneškem bienalu leta 2015. 

V bistvu kompozicija(-e) ostaja enaka: efemerna in gestikulativna oblika odpornosti, ki se vsakič odziva na drugačen kontekst – oblikuje se kot odziv na občutljivo in grozljivo politično atmosfero. Jedro kompozicije je arhitektura odpornosti, ki udejanja akcije preko prisotnosti in jezika. Akcije in intervencije se širijo skozi ves performans, odzivajo se na lokalno in začasno. Preprostost se napaja z nujnostjo "zdaj" kot posledice v času in prostoru, odzvati se moramo hitro, reagirati na to, kar se dogaja okrog nas, nemudoma in nujno. (Odzivnost – neposrednost je medij. Relevantnost – recite glasno, zdaj, takoj, izvedite, nadaljujte.)

V luči naše globoke ambivalence ob globalnih družbeno-gospodarskih razmerah se zdi, da politična angažiranost, v umetnosti in drugod, zahteva alternativne možnosti, ki ne bodo takoj odrinjene v domeno nepomembnega. Poetično, posamezno dejanje premirja, glas, zvok, ponavljajoča se gesta kot poetična drža in stalni upor.

 

 

Avtorjeva izjava

Kot del generacije, ki je preživela drugo svetovno vojno, mi je Stara Mama (očetova mama) ponavadi po končanih obrokih detaljno razložila, kako težko je bilo in kako moramo biti hvaležni za vsako stvar. Tako smo po zajtrku, kosilu in večerji skrbno pospravili vse ostanke hrane, iz katerih bi se dalo ponovno skuhati juho, enolončnico ali kaj podobno hranljivega. Kar smo lahko pomili, smo skrbno opravili v obliki vzorčne človeške verige razdeljenih vlog v imenu skupnega opravila. Ena od mojih funkcij je bila sušenje posode in praznih plastičnih embalaž, namenjih ponovni uporabi. Vsakič, ko sem odnesel svež set povsem čistih belih ločkov za jogurt v shrambo sem se čudil rastoči količini embalaže in se počutil nepopisno varnega. "Nikoli ne veš," je rada prikimala in skrbno zaprla vrata za mano.

 

Dlje kot delam, bolj mi je jasno, da moje delo izhaja iz nujnosti in ne toliko iz popolne svobode izbiranja. Seveda je moja možnost izbire, dojemanje in posledično določanje (ne)svobode diametralno različno od marsikoga drugega v tem istem trenutku v drugem prostoru. Vseeno se zavedam, kako sem si zavestno omejil prostor, da bi podrobneje preveril vse dejanske možnosti in predvsem potenciale, ki jih le-te dovoljujejo. Januarja 2017 sem sredi paralelnih razvojnih niti večjih projektov začutil nujo po popolni izpraznitvi in omejitvi. Želel sem preveriti, kaj dejanskega in relevantnega lahko ostane v moji umetniški "shrambi". Vzpostavil sem pravila, ki jim v sklopu projekta Compositions sledim zdaj že dve leti. Pravila z naslovom "suitcase art" ali, z mano lahko odide in prispe na lokacijo zgolj, kar uspem spraviti v svoj manjši potovalni kovček. Tak princip je v popolnem kontrastu z mojo sicerjšnjo potrebo po popolnem prevpraševanju in posledično redefiniranju fizičnega in kontekstualnega prostora, ki (naj bi) definiral umetniško delo. Vsaka stiska ali kriza je seveda potencial za nove rešitve, a vseeno sem se decembra 2018 sredi performanca v puščavi Atacama v Chilu zaletel v zid. Ko sem postopoma spustil vse fizične možnosti, vse ostale medije komunikacije in ekspresije, mi je ostala zgolj možnost nadaljevanja in lastna volja. Zid, v katerega sem se zaletel, je bila fizična nezmožnost in vakuum, ki ga je ustvaril spomin. Zelo podoben zid velikokrat nastane v prostoru, nabitem z ljudmi, ki čakajo na tvoj naslednji gib, in vsakič ko se zaletim, zaboli kot prvič. Ko smo 29 tednov ponavljali akcije, katerih moč je slonela na nenehnih ponovitvah gest, so bili zidovi naše omejitve in medij hkrati. Vsak zid, omejitev, zamejitev ali zgolj arhitekturna linija je posledica miselnega procesa. Vsaka črta v prostoru nenehno določa začetek in hkrati konec, omeji ali odpre prostor, kaže na moje in tvoje, naše in vaše, na nas in njih, pa če gre za načtovanje nove hiše ob morju, zavetja ali nove države. Prehitro se lahko zdi zgolj igra, ali "vaja v risbi". V idealnem svetu, bi bila vsaka nova črta posledica tehtnega, odgovornega in čutnega razmisleka in predvsem razumljena kot del procesa in tako ne nekaj določenega in tako določnega. Nesmiselnost in popolna nemoč umetnosti določa njen realni vpliv pri vnovičnem kreiranju nevidnih arhitektur, ki se manifestirajo prek gest, potez in akcij. Ko si ponovim verz, ki iz znanih elementov sestavlja nemogoče in to naredim še večkrat, potem začnem verjeti o možnosti obstoja ideje​ in na tem lahko zgradim cel svet. Četudi med umivanjem porabljenega plastičnega jogurtovega lončka. "Nikoli ne veš," bi prikimala Stara Mama.

 

 


Serija kompozicij je nastala leta 2017. Kurirala jih je Mitra Korasheh.

Kompozicija št. 1
Korasheh + Grunert, Tania Grunert Gallery, New York, ZDA
Podpora: WE.ARE Institute

Kompozicija št. 2
HOP projects Folkestone, Velika Britanija
Podpora: WE.ARE Institute, Performance space, Adelaide Bannerman in David Thorpe

Kompozicija št. 3
La Wayaka Current, Puščava Atacama, Čile
Podpora: WE.ARE Institute, Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Airesu

Kompozicija št. 4
Muzej suvremene umjetnosti Zagreb, Hrvaška
Organizacija: MSU, UGM Maribor Art Gallery, WE.ARE Institute

 

Kompozicija št. 5

Espronceda center for Art, Barcelona, Španija

Podpora: WE.ARE Institute, Espronceda center for Art Barcelona

 

 

____________________
JAŠA (Mrevlje-Pollak, rojen 1978, Ljubljana) živi in dela v New Yorku in Ljubljani. Je eden od najplodnejših in prepoznavnih sodobnih umetnikov Slovenije. Vodijo ga njegove glasbene interpretacije situacij, pripovedi, kiparstvo in performansi, preoblikovanje prostorov v izkušnje, ki jih usmerja k njihovim pesniškim in estetskim potencialom. Izvedel je številne samostojne in skupinske razstave in nastopil na mnogih mednarodnih skupinskih razstavah. Slovenijo je zastopal na 56. Beneškem bienalu leta 2015.