INFORMANS | Dragan Živadinov, Dunja Zupančič, Miha Turšič | Kozmizem::2001 / Černigoj / Zajec
Četrtek, 24. januar 2018 | 18.00 | Moderna galerija
#

Kozmizem::2001 / Černigoj / Zajec

Dragan Živadinov, Dunja Zupančič, Miha Turšič

Informans

 

Petek, 21. december 2018, ob 18.00, Moderna galerija

PONOVITEV: četrtek, 24. januar 2019, ob 18.00, Moderna galerija

Lokacija: Na razstavi 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi ob Tržaškem konstruktivističnem ambientu.​

 

Dogodek bo procesiran z zvočno strukturo URSONATE, Kurta Schwittersa iz leta 1932, izvajali jo bodo Blaž Šef, Tjaša Ribizel, Matej Kurinčič in Miha Mihaljčič. V informansu bosta sodelovala še Ivan Lotrič in Dario Seraval.

 

 

Učitelj in učenec

Avgust Černigoj in Edvard Zajec sta umetnika, ki sta spremenila dvajseto stoletje tudi v svetovnem merilu. Avgust Černigoj je v prvi polovici prejšnjega stoletja s svojo konstruktivistično ambientalnostjo spremenil generalno paradigmo umetnosti. Iz sveta krasilstva jo je preobrazil v svet funkcionalizma. Svet pigmentirane slike in tridimenzionalne skulpture je prestavil v štirdimenzionalno ambientalno, inštalacijsko umetnost. Svetu je predstavil skupinsko verzijo proto-inštalacije. Ta v Moderni galeriji v Ljubljani s pomočjo konstruktivističnih funkcij in estezije sproža najvišjo stopnjo lepote. Pionir računalniške umetnosti Edvard Zajec pa je v drugi polovici prejšnjega stoletja iz sveta pigmentne umetnosti prestopil z milenijskim preskokom v XXI. stoletje, v elektro valovanje. Iz elektro razgrajenih slik je pred nami sestavljal tele-slike na ekranih bodočnosti.

 

Obstaja mnogo tehtnih razlogov, da umetniki postgravitacijske umetnosti procesiramo ZajčevInformatriks in Spektralni modulator. Na noben način ne more biti umetniških satelitov brez logike računalniške znanosti in tehnologije ter računalniške umetnosti. Zajčeva knjiga Informatrix je ultimativno umetniško delo XX. stoletja za XXI. stoletje. Že petinštirideset let nas opozarja in zavezuje k reformnemu načinu branja umetnosti na vseh ravneh. Zajčevo procesiranje knjige-umetnine-mojstrovine se je začelo že davnega leta 1971, v knjižni obliki pa je izšlo leta 1979.

 

Preletimo čas I.:

"Zamisel o umetnosti s pomočjo računalnika se je v ZDA in Evropi postopoma pojavila v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je zanjo uveljavil izraz računalniška umetnost oz. računalniško generirana umetnost ("computer art"). Oznaka je bila splošna in je zajemala kreativno uporabo računalnikov v različnih umetniških zvrsteh. Prve večje razstave, na katerih so razstavljali za razvoj novih umetniških praks ključni avtorji, so bile Cybernetic Serendipity v I.C.A. leta 1968, Event One Computer Art Society leta 1969 v Londonu ter Software: information technology: it's new meaning for art (Jewish Museum, New York, kustos Jack Burnham). Že leta 1968/69 so v Zagrebu potekale Nove tendence 4, ki so bile v celoti posvečene računalniški umetnosti. Sledile so razstave Komputer Kunst leta 1969/1970 v Hanovru, Münchnu in Hamburgu ter mednarodni kolokvij Računalniki in vizualna raziskovanja v Zagrebu. Vzporedno z dogajanjem v Evropi so se v ZDA oblikovale organizacije, ki so vzpodbujale združevanje umetnosti in znanosti." (Petja Grafenauer, Spektralni modulator, Edvard Zajec, KSEVT, 2014, str. 7)

 

Za Edvarda Zajca je bil ključen njegov vstop v gibanje in mrežo Novih Tendenc (1961–1973). Takrat je umetnostni zgodovinar Božo Bek skupaj s Francoisom Morelletom razstavljal in premišljeval o računalniško ustvarjenih delih v odnosu do konstruktivistične in kinetične umetnosti (1968/69) ter do konceptualne umetnosti (1973).

 

Preletimo čas s pomočjo Kazimirja Maleviča II.:

Pojdimo k začetkom, k eni od osrednjih zgodovinskih podpor za računalniško umetnost Edvarda Zajca, k Supremusom Kazimirja Severinoviča Maleviča (to dejstvo mi je potrdil Edvard Zajec med pripravami na gradnjo Spektralnega modulatorja"S katere koli strani smo se lotili programiranja s takratnimi računalniki, smo prišli do suprematističnih oblik - kroga, trikotnika, križa ali kvadrata). Umetnine 'Supremusi' so v umetnost XX. stoletja zarezale kot tista umetnost, ki ne upodablja nič drugega kot samo sebe. Izhaja iz svoje lastne energije, izhajajoč iz lastnih oblik in svetlobe. Malevič jih imenuje 'umetniška bitja, ki nimajo več stika z Zemljo'. To so sateliti, opremljeni z razumom in zmožni živeti lastno življenje." Zajčevo optimalno projekcijo Informatrixa danes lahko razumemo kot logično nadaljevanje konstruktivizma in suprematizma, ki je sledil pol stoletja kasneje. Računalniška umetnost Edvarda Zajca je logično nadaljevanje Malevičevih suprematističnih naporov ter Černigojevih in Stepančičevih konstruktivističnih levitacijskih skulptur.

 

Preletimo čas III.:

Edvard Zajec opiše računalniško umetnost kot tisto umetnost, ki jo na osnovi umetniškega algoritma proizvajajo računalniki. Toda ti se od običajnih algoritmov razlikujejo po tem, da so umetniški algoritmi čutni. Optimalno projekcijo umetnine doživljamo prek čutnih algoritmov. Pri Malevičevih Supremusihumetnino doživljamo kot energijo oblik in svetlob na platnu, pri Edvardu Zajcu pa kot zvočno in svetlobno modulacijo, ki je kinetizirana in ekranizirana!

 

Preletimo čas IV.:

"V umetnosti Edvarda Zajca vidimo prevladujoče miselne postopke in predvsem proceduralnost. Barva v Zajčevih projektih ni utemljena samo znotraj vizualne zasnove, temveč na upoštevanju biološkega ustroja vidnega sistema in lingvistiki." (nagrada Trend, leta 2008). Ameriški duh časa in umetniški svet šestdesetih let XX. stoletja sta planetarno močno prevladovala. Zajec pa se je v ZDApovezal z minimalizmom. Temeljno je izhajal iz evropske abstrakcije, iz historičnih avantgard. Predvsem s teoretiki kibernetike kot sta Norbert Wiener (s knjigo Human Use of Human Beings) inCalud Shannon. Ni ga vznemirjal tedanji popart ali opart.

 

O svoji knjigi Informatrix navaja: "Bralec (kasneje gledalec) lahko usmerja osi oblik po svoje ali pa z osmi že zastavljenih oblik. Pri tem lahko spreminja različne elemente in podatke iz knjige za gradnjo svojih pravil. Lahko pa išče gradivo za nova pravila tudi drugje." (nagrada Trend, 2008).

 

Knjiga je bila vmesnik med tedanjo razvojno stopnjo digitalne tehnologije, ki leta 1971 še ni dopuščala participacije širšega občinstva v interaktivnih delih. Zajec je našel izvrstno obliko, ki je umetniškemu avditoriju predstavila vlogo računalnika v poteku interaktivne izmenjave oziroma vizualnega dialoga."Pri knjigi Informatrix je akcija nelinearna, saj kompozicije sestavljamo tako, da se prosto gibljemo po knjižnem spletu strani. Informatrix ne le da omogoča interakcijo in selekcijo nekega že danega materiala, ampak dopušča proizvajanje novih vizualnih vsebin."

 

Po tistem, ko je Informatrix 2 postavil na medmrežje kot možnost dvosmernega dialoga z uporabnikom, je Edvard Zajec v zadnjih letih načrtoval še Informatrix 3. Nujno je potrebno omenitiprojekt Chromas - kot zvrst vizualne glasbe. Edvard Zajec navaja: "Glasba je postala moj strukturni element del novega sorazmerja med zaznavnim in vidnim. Spremembe v času in prostoru niso bile več posledica sinhronosti oziroma uglašenosti z glasbo, ampak jih lahko razumemo bolj kot posledico procesa; postanejo strukturno samorefleksivne."

 

Edvard Zajec nas spomni: Glasba je sosledje frekvenc!

 

Preletimo čas in ponovimo V.:

Prelomna je bila retrospektivna razstava posvečena Edvardu Zajcu v MGLC, ki jo je kurirala Breda Škrajnec leta 2007. Ob razstavi je izšel katalog, v katerem so bili objavljeni teksti Petje Grafenauer,Laure Safred in Brede Škrjanec. V tem času pa sta izšli publikaciji avtorice Melite Zajc z naslovomEdvard Zajec, pionir računalniških umetnosti (2008) in Edward Zajec - documents and visions (2010).

 

Preletimo čas VI.:

Edvard Zajec vgrajuje tehnologijo v človeško oko. Ne oponaša, predvsem s strojem preračunava. Če je didaktika XX. stoletja morala pripraviti mlada telesa na življenje, jih mora v XXI. stoletju pripraviti na navidezna življenja. Nič ni neskončno, vse se da izračunati! Kdaj se je sprememba začela v našem svetu? Predvsem s knjigo-umetnino Informatrix leta 1971 in z njeno objavo leta 1979 v Trstu. Leta 1980 je bil svet že popolnoma nov. Avantgarda je začela živeti v računalnikih. Umetniki so se z velikim naporom borili, da bi povezali znanost, tehnologijo in umetnost.

 

Umetnost je prečiščena resničnost, osvobojena od volje, ki jo prežema življenje. Edvard Zajec je že zdavnaj postal presvetljeno umetniško bitje, ki ga v mojih očeh procesira njegov Spektralni modulator. Srečna kibernetična naključja!

 

Ob tej priložnosti se spomnimo še umetnika Francija Curka z njegovimi "likvid" računalniškimi grafikami. Z Edvardom Zajcem sta bila oba leta 1989 nagrajenca Ars Electronice. Na tem mestu se zahvaljujem Aleksandru Rojcu in Petru Krečiču, ki sta pred kratkim na poseben in nežen način spregovorila o Edvardu Zajcu. Pred nami se ga je Aleksander Rojc spominjal, Peter Krečič pa je o njem premišljeval.

 

 

So-organizatorji

 

 

Podpora