Na vprašanje, zakaj je človeku težko biti srečen, Freud v Nelagodju v kulturi ugotavlja, da velik del krivde za našo bedo nosi naša kultura, ki jo opredeli kot skupek dejavnosti in ustanov, v katerih se je naše življenje oddaljilo od naših živalskih prednikov in ki ščitijo človeka pred naravo in urejajo medsebojne odnose. Da prehod iz narave in kulture ni bil preprost in je od človeka, ki je šele tako postal človek, terjal visok davek, pričajo miti o izvoru sveta, katerih začetki so postavljeni v laboratorije umetne, božje kreacije. A tako kot se je človek od narave oddaljil, je hkrati v kulturo vstopal v družbi živali, ki z njim tisočletja bivajo na robu, kjer se narava spodvija v kulturo in obratno. Od začetkov pa so poleg živali človekovi spremljevalci tudi nenaravna »bitja« – sprva mitološka bitja, zadnja tisočletja avtomati ter v zadnjem stoletju roboti in androidi, v katere človeštvo uperja lastne strahove, pa tudi utopije.

Historičnega oblikovanja vezi med ljudmi in živalmi kot človeškim drugim in hkrati bližnjim, ki se jima v vse večji meri pridružujejo tudi umetna bitja in hibridi, se v svojem kompleksnem umetniškem opusu loteva tudi Maja Smrekar. Ob tem se sprašuje, koliko bo človeška prihodnost sploh še človeška, ali bodo hibridi med človeškimi in drugimi biotehnološkimi vrstami deležni enakih pravic kot ljudje? Ali bo v svetu neoliberalne ekonomije, ki je pogosto predstavljena kot nevtralen, celo nekakšen evolucijski pojav in ki jo, paradoksno, z naravo druži brutalni mehanizem preživetja strukturno najmočnejših plenilcev, večina Zemljanov sploh še deležna kakršnih koli pravic, začenši z dostojanstvom?

Mojca Kumerdej je pisateljica in filozofinja. Dela tudi kot neodvisna kritičarka in novinarka.