Simpozij, Ljubljana, 18. in 19. oktober 2018
Moderna galerija, Cankarjeva 15, Ljubljana
Danes se spomenike, povezane s 1. svetovno vojno, ki so nastali v medvojni Jugoslaviji, praviloma obravnava ločeno, v okvirih držav naslednic. Simpozij bo poskušal predstaviti čim bolj celovito sliko te produkcije in zarisati njene skupne značilnosti, a obenem tudi razlike, v veliki meri pogojene z zelo raznolikimi lokalnimi tradicijami komemoriranja in postavljanja obeležij.
Drugi cilj simpozija je razmislek o tem, kako so se v spomenike vpisovale težnje po krepitvi skupne jugoslovanske identitete, vzpostavljanju kolektivnega imaginarija in čim bolj enotni, prepoznavni vizualni podobi mlade države. Jugoslavija je imela na tem področju precejšnje težave, ki jim niso botrovale le notranje mednacionalne in politične napetosti ter nedomišljena državna kulturna politika, temveč tudi pomanjkanje združujočih skupnih zgodb in spominov. Ker so se jugoslovanski narodi pred združitvijo pogosto znašli v antagonističnih političnih taborih, so zgodbe iz preteklosti na mlado državo lahko učinkovale celo skrajno razdiralno.
Tudi produkcija spomenikov, posvečenih vojnim dosežkom in padlim v 1. svetovni vojni, je bila kočljiva, saj so se v isti državi znašli tako zmagovalci kot poraženci, sočasno so pokopavali borce z ene in druge strani in se jih spominjali. Spomeniki, ki običajno neposredno in glasno pripovedujejo, da mrtvi niso padli zaman in da živi živijo vrednote, za katere so se borili, niso bili mogoči. Iskrena ali pragmatična solidarnost je zmagovalce vsaj na začetku omejevala, da bi se prosto razmahnili v evforičnem, zmagoslavnem narativu. Še toliko bolj je bila omejena stran poražencev, saj se je zgodilo ravno obratno od tistega, za kar se je borila, in smrti preštevilnih padlih nikakor ni bilo mogoče osmisliti.
Povzetki in predstavitve avtorjev so dostopni v simpozijski programski knjižici, na tej povezavi.
10:30 Uvodni nagovori: Katja Mahnič, predstojnica Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Urška Jurman, programska vodja Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo; Marko Jenko, kustos, Moderna galerija
Vodita Božidar Jezernik in Olga Manojlović Pintar
11.00
11.30
12.30
13.00
15.00
15.30
16.00
17.00 Individualne konzultacije predavateljev za študente in raziskovalce spomenikov (po predhodni prijavi na: info@igorzabel.org)
Vodita Danilo Šarenac in Beti Žerovc
10.30
11.00
11.30
12.30
13.00
13.30
15.00 Individualne konzultacije predavateljev za študente in raziskovalce spomenikov (po predhodni prijavi na info@igorzabel.org)
___________________________
Simpozij je posvečen Špelci Čopič (1922–2014), poznavalki in interpretinji slovenskega in jugoslovanskega kiparstva ter javnih spomenikov v 20. stoletju. Spomnili se je bomo tudi s priložnostno spominsko vitrino.
___________________________
Organizator: Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Simpozij je del seminarja Umetnost za skupnostno rabo.
Partnerja: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo in Moderna galerija.
Simpozij se pridružuje mednarodnemu projektu in razstavi Na robu: Vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–41), ki se bo v Moderni galeriji odprla spomladi leta 2019.
Prizorišče: Moderna galerija, Cankarjeva 15, Ljubljana
Kontakt: info@igorzabel.org
___________________________
Andrea Baotić-Rustanbegović je bila med letoma 2007 in 2018 asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Sarajevu. V svojem delu raziskuje umetnostna vprašanja v Bosni in Hercegovini na koncu 19. in začetku 20. stoletja, zlasti historičnost in orientalizem v javnem prostoru. Leta 2018 je doktorirala na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Zagrebu z disertacijo Kiparstvo v Bosni in Hercegovini med avstro-ogrsko upravo 1878–1918.
Ljiljana Dobrovšak je višja znanstvena sodelavka na Institutu društvenih znanosti »Ivo Pilar« v Zagrebu. V svojem raziskovalnem delu se posveča zgodovini manjšin in judovske skupnosti na Hrvaškem in 1. svetovni vojni na splošno. Trenutno se ukvarja s procesi transformacij spominjanja 1. svetovne vojne. V Zagrebu vodi dva raziskovalna projekta: Svetovna spomeniška dediščina 1. svetovne vojne in Hrvaška spomeniško-zgodovinska dediščina 1. svetovne vojne – Nepremična dediščina severne Hrvaške.
Aleksandar Ignjatović je zgodovinar arhitekture in izredni profesor na Univerzi v Beogradu (Fakulteta za arhitekturo). V svojem delu se posveča kulturni zgodovini arhitekture in vizualnim umetnostim. Večina njegovega dela se trenutno osredotoča na razmerje med arhitekturo, vizualno kulturo, ideologijo in politično močjo, zlasti na Balkanu v 19. in 20. stoletju, a vseskozi znotraj širšega evropskega konteksta.
Borut Klabjan je višji znanstveni sodelavec na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in prejemnik štipendije »Marie Sklodowska-Curie« na Evropskem univerzitetnem inštitutu v kraju Fiesole (Firence). Kot izredni profesor sodeluje z Oddelkom za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s politično, kulturno in diplomatsko zgodovino Srednje in Vzhodne Evrope v 19. in 20. stoletju s posebnim poudarkom na mejnih območjih. Med najpogostejšimi študijskimi primeri so prostor severnega Jadrana in Trst ter območje Češke in Slovaške. Zanimajo ga tudi slovensko-italijanski odnosi, manjšinska vprašanja, nacionalizem in nacionalna identiteta v primerjalni in transnacionalni perspektivi. Je avtor knjige Češkoslovaška na Jadranu (Koper 2007; Praga 2014) in urednik dela Borderlands of Memory. The Adriatic and Central European Perspectives (Oxford 2018).
Nenad Lajbenšperger je zaposlen na Republičkom zavodu za zaštitu spomenika kulture v Beogradu. V svojem delu se posveča ohranjanju vojnih spomenikov. Njegovo raziskovalno delo je tako pretežno osredotočeno prav nanje in na spomenike iz prve polovice 20. stoletja. Raziskuje tudi komemoracijske prakse in vlogo vojnih žrtev v političnem življenju nekdanje Jugoslavije.
Olga Manojlović Pintar je višja znanstvena sodelavka na Institutu za noviju istoriju Srbije v Beogradu. Objavila je številne članke in uredila dva zbornika: Istorija i sećanje: studije istorijske svesti (Beograd 2005) in Tito – viđenja i tumačenja (Beograd 2011). Je avtorica dela Arheologija sećanja, spomenici i identiteti u Srbiji 1918–1989 (Beograd 2014).
Dalibor Prančević je docent na Oddelku za umetnostno zgodovino Univerze v Splitu. Ukvarja se z umetnostjo in vizualno kulturo v 20. in 21. stoletju. Je avtor knjige Ivan Meštrović i kultura modernizma: ekspresionizam i art deco (Split 2017). Trenutno vodi raziskovalni projekt Manifestacije modernega kiparstva na Hrvaškem: kiparstvo na razpotju med družbenopolitičnim pragmatizmom, ekonomskimi možnostmi in estetsko kontemplacijo. Je prejemnik Fulbrightove postdoktorske štipendije za projekt Ivan Meštrović and the Anglophone Cultures.
Petra Svoljšak je znanstvena svetnica na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in izredna profesorica za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Raziskovalno se ukvarja z obdobjem 1. svetovne vojne in različnimi oblikami vpetosti slovenskega prostora v vojne procese, na primer z begunstvom, vlogo žensk, odnosom vojaško–civilno, vojno demografijo itn. Obenem preučuje slovensko spominsko pokrajino ter procese preoblikovanja spomina na 1. svetovno vojno.
Danilo Šarenac je višji znanstveni sodelavec na Institutu za noviju istoriju Srbije v Beogradu. Raziskuje družbene in kulturne posledice 1. svetovne vojne v jugovzhodni in Srednji Evropi, zgodovino nasilja, tehnologije in kulturo spominjanja. Trenutno je član mednarodnega projekta Roma Interbellum, ki bo skušal rekonstruirati medvojni položaj Romov v Evropi.
Marko Štepec je zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer je vodja kustosov, odgovoren za zbirke in za obdobje 1. svetovne vojne. Je avtor številnih razstav, scenarijev za dokumentarne filme, člankov in publikacij o 1. svetovni vojni, 20. stoletju in kulturni zgodovini. Proučuje vsakdanje življenje vojakov in civilistov med 1. svetovno vojno in spominsko krajino.
Barbara Vujanović je višja kustosinja v Muzejih Ivana Meštrovića – Atelier Meštrović v Zagrebu. Trenutno pripravlja doktorsko disertacijo o klasičnih elementih v Meštrovićevem delu. Raziskuje moderno kiparstvo, medvojne spomenike in kulturno diplomacijo. Je avtorica knjige Meštrovićev znak u Zagrebu (Zagreb 2017) in soavtorica dela Ivan Meštrović i Česi: primjeri hrvatsko-češke kulturne i političke uzajamnosti (Zagreb 2018).
Beti Žerovc je izredna profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Raziskuje vizualno umetnost in umetnostni sistem od srede 19. stoletja naprej, s poudarkom na njuni družbeni vlogi. leta 2018 je souredila publikacijo Življenja spomenikov: druga svetovna vojna in javni spomeniki na Slovenskem. Njena zadnja knjiga When Attitudes Become the Norm: The Contemporary Curator and Institutional Art je bila izdana leta 2015 in ponatisnjena leta 2018.
