10. podelitev nagrade in priznanj Izidorja Cankarja
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo od leta 1999 bienalno podeljuje nagrade in priznanja za izjemne dosežke na področju umetnostne zgodovine. Letos je komisija v sestavi prof. dr. Marjeta Ciglenečki (predsednica), dr. Mojca Kovač, dr. Martina Vovk, doc. dr. Tina Košak in prof. dr. Matej Klemenčič na podlagi prejetih predlogov v Moderni galeriji podelila eno nagrado in tri priznanja Izidorja Cankarja. Podelitvi je sledilo predavanje letošnjega nagrajenca dr. Damjana Prelovška z naslovom Plečnik in antična keramika.
Nagrado Izidorja Cankarja je prejel:
dr. Damjan Prelovšek za izjemen prispevek na področju raziskovanja slovenske arhitekture, zlasti arhitekture Jožeta Plečnika.
Priznanja Izidorja Cankarja so prejeli:
dr. Primož Lampič za monografijo Svetloba kot barva,
prof. dr. Jože Muhovič za Leksikon likovne teorije,
prof. dr. Igor Sapač in doc. dr. Franci Lazarini za monografijo Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem.
OBRAZLOŽITEV
Nagrada Izidorja Cankarja: dr. Damjan Prelovšek
Dr. Damjan Prelovšek sodi med najvidnejše in mednarodno najbolj uveljavljene slovenske umetnostne zgodovinarje. V okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela je prispeval vrsto temeljnih študij o slovenski umetnostni zgodovini, zlasti o zgodovini arhitekture novega veka. Na področju baročne arhitekture in kiparstva je v več znanstvenih in strokovnih prispevkih in monografskih publikacijah pomembno nadgradil spoznanja starejših piscev o romarski cerkvi v Novi Štifti nad Ribnico, ljubljanski arhitekturi 18. stoletja, raziskal opus arhitekta Candida Zullianija ter prispeval nova odkritja o šolanju kiparjev Francesca Robbe in Franca Rotmana. Bil je prvi umetnostni zgodovinar na Slovenskem, ki se je posvetil raziskovanju arhitekture 19. stoletja. Ovrednotil je ljubljansko arhitekturo 19. stoletja, več arhitekturnih in stavbnih mojstrov tistega časa, ter številne spomenike. Raziskoval je delo Josepha Hofmanna, vodilnega dunajskega arhitekta v času secesije, Jana Kotěre, pionirja češke moderne arhitekture, ter arhitektov Ivana Vurnika in Gottfrieda Semperja.
Osrednja tema, ki se ji dr. Prelovšek posveča že celo življenje, je opus arhitekta Jožeta Plečnika. Z osvetlitvijo vpliva Semperjeve teorije o oblačenju konstrukcije je Prelovšek postavil temelje za razumevanje arhitektovega opusa. K zavedanju, da je Plečnik eden najpomembnejših evropskih arhitektov 20. stoletja, so poleg številnih drugih objav ključno prispevale monografije, ki so izšle pri uglednih tujih založbah. Knjiga Josef Plečnik. Wiener Arbeiten von 1896 bis 1914 je leta 1979 izšla pri dunajski založbi Edition Tusch. Prelovškovo najodmevnejše delo o Plečniku, Josef Plečnik 1872–1957. Architectura perennis, je izšlo v nemščini, angleščini in italijanščini. Izdaja angleškega prevoda pri sloviti založbi Yale University Press je eden najpomembnejših dosežkov slovenske umetnostne zgodovine.
Dr. Damjan Prelovšek skrbi za prepoznavnost Plečnikovega dela tudi preko člankov v dnevnem časopisju, vodstev po spomenikih, strokovnih publikacij, s prispevki na televiziji in z razstavami. Leta 1986 sodeloval pri pripravi odmevne razstave Plečnikovih del v Centru Georges Pompidou v Parizu, ki je kot drugi najbolj obiskan kulturni dogodek leta v Franciji in z gostovanjem po drugih evropskih mestih Plečnika dokončno uvrstila na arhitekturni zemljevid Evrope, pripomogla pa je tudi k postopnem spreminjanju odnosa Slovencev do arhitekta. Prelovšek je ves čas svojega dela izjemno vpet v mednarodni prostor. Med drugim je sodeloval pri razstavi o Plečnikovem delu na praškem gradu, ki je bila leta 1996 v Pragi. Uredil je monografijo Slavne vile na Slovenskem, ki je leta 2013 izšla v okviru mednarodnega projekta Great Villas. Je soavtor najnovejše mednarodne monografije o Zacherlovi hiši, ki je izšla lani v Baslu. Z raziskovalnim delom, ki ključno prispevala k ugledu slovenske umetnostne zgodovine tujini, je zgled mlajšim generacijam raziskovalcev.
V stroki je poznan in cenjen tudi zaradi izjemnih prizadevanj na področju spomeniškega varstva. Z množico prispevkov, polemičnih zapisov in javnih nastopov neumorno stopa v bran slovenski kulturni dediščini, v želji, da bi strokovne odločitve prevladale nad interesi posameznikov in kapitala. V zadnjih letih si še posebej prizadeva za uvrstitev Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Damjan Prelovšek je s svojim izjemnim znanstvenoraziskovalnim delom in osebno angažiranostjo pomembno doprinesel slovenski umetnostni zgodovini in prispeval k širšemu ozaveščanju o pomenu kulturne dediščine. Za izjemen prispevek na področju raziskovanja slovenske arhitekture, zlasti pa arhitekture Jožeta Plečnika, mu Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo podeljuje nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo.
Priznanje Izidorja Cankarja: dr. Primož Lampič
V letu 2015 je bila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na ogled razstava Svetloba kot barva. Obarvana in barvna fotografija ter barvni tisk na Slovenskem od začetkov do leta 1945, katere avtor je bil dr. Primož Lampič. Vzporedno z raziskavami za razstavo je nastajalo tudi besedilo za monografijo z enakim naslovom, ki sta jo izdala založba Beletrina in Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Bogato ilustrirana in obsežna monografija je pionirsko delo na področju barvne fotografije pri nas. Avtor je poglobljeno preučil uvajanje barvne fotografske produkcije na Slovenskem od začetkov sredi 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Javnosti je prvič predstavil dragoceno gradivo, ki je bilo doslej zaradi odsotnosti umetnostnozgodovinskih raziskav in zaradi občutljivosti materiala tudi strokovni javnosti skoraj povsem neznano. Lampič je črno-beli čas izpred druge svetovne vojne na novo definiral v barvah in ga tako pogosto že skoraj boleče približal naši dobi. Sistematično je predstavil najpomembnejše tehnične, tematske in konceptualne sklope ter opuse najpomembnejših fotografov. Analiziral je okrog 4000 enot fotografskega gradiva, pri čemer je upošteval relevantno gradivo iz slovenskih in tujih muzejev in galerij, kakor tudi zasebne zbirke. Lampičeva razprava pomembno nadgrajuje prve raziskave o slovenski barvni fotografiji, ki jih je pred več desetletji opravil mag. Mirko Kambič.
Monografija Svetloba kot barva zapolnjuje veliko vrzel pri raziskovanju zgodovine barvne fotografije na Slovenskem in ustvarja trdne temelje za njeno nadaljnje in poglobljeno preučevanje.
Priznanje Izidorja Cankarja: prof. dr. Jože Muhovič
Leksikon likovne teorije, je v vseh pogledih osupljivi plod dvajsetih let znanstvenega, raziskovalnega, strokovnega, umetniškega in pedagoškega dela dr. Jožeta Muhoviča. Obsega 821 pojmov s področja likovne teorije in njenih poddisciplin – fotografije, teorije barv, likovne morfologije, likovne kompozicije, teorije likovnega jezika, likovne semiotike in formalne likovne analize. Leksikografskemu delu je dodana obsežna bibliografija, ki bralcu služi za izhodišče nadaljnjega študija ali za poglabljanje vsebin. Muhovičev leksikon pri obdelavi gesel med seboj povezuje tako terminološke kot leksikografske vidike; pojmi so obdelani izčrpno, pri čemer se je avtor odločil za etimološko analizo in vzporejanje s strokovnim izrazjem v treh svetovnih jezikih.
Ciljna publika Leksikona so likovni ustvarjalci s področja slikarstva, kiparstva, oblikovanja in arhitekture, študentje likovne umetnosti, študentje teoretskih disciplin, ki se z likovno umetnostjo neposredno ali posredno ukvarjajo, ter likovni pedagogi na vseh stopnjah likovnega izobraževanja. Izid leksikona pomeni za slovensko umetnostno stroko izjemen dosežek. Ne le da je končno raziskana, utemeljena, poenotena in zapisana likovnoteoretska terminologija, temveč, kar se zdi še posebej pomembno, je na enem mestu zbran obsežen likovni material, ki v trenutku razjasni dvome v tolmačenju posameznih pojmov in pojavov na konkretnih umetninah iz svetovne likovne zakladnice. Zaradi vseh naštetih razlogov je Leksikon likovne teorije dr. Jožeta Muhoviča izjemen dosežek, ki zasluži priznanje Izidorja Cankarja.
Priznanje Izidorja Cankarja: dr. Igor Sapač in dr. Franci Lazarini
Arhitekturna zapuščina 19. stoletja je dolga leta ostajala na obrobju zanimanja slovenske umetnostne zgodovine. Dr. Igor Sapač, izredni profesor na Oddelku za arhitekturo na mariborski Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, je v času službovanja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani zastavil obsežen projekt evidentiranja in preučevanja arhitekture 19. stoletja na Slovenskem, pri čemer je zajel tudi slovensko etnično ozemlje v sosednjih državah Avstriji in Italiji. K raziskavam je pritegnil dr. Francija Lazarinija, docenta in trenutno tudi predstojnika Oddelka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.
Novembra 2013 je bila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani odprta odmevna in dobro obiskana razstava Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, obsežno spremno publikacijo, ki prerašča značaj razstavnega kataloga, pa sta v letu 2015 izdala Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Bogato ilustrirana monografija zajema več poglavij s tehtnimi razpravami, kataloškim enotam z opisi posameznih zgradb pa sledijo življenjepisi arhitektov in obsežen seznam uporabljene literature. Avtorja sta se oprla na raziskave v evropskem prostoru, zlasti so jima bili v pomoč izsledki za območje nekdanje monarhije, uporabljena metodologija pa je novum v našem prostoru. V 19. stoletju je v arhitekturi zavladala vrsta novosti, ki so sprožile uporabo novih materialov, razširili so se nabor nalog in pričakovanja naročnikov, kar je bilo povezano z industrializacijo in novimi socialnimi razmerami, uveljavilo se je urbanistično načrtovanje, z ustanovitvijo Cesarsko-kraljeve centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov leta 1850 na Dunaju pa tudi novo razumevanje arhitekturne dediščine.
Monografijo Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem lahko opredelimo kot strokovno izjemno in temeljno delo na področju raziskovanja arhitekture in urbanizma na Slovenskem.
Literatura: 10. podelitev nagrade in priznanj Izidorja Cankarja, Bilten SUZD, 36/2, 2017
