NSK od Kapitala do kapitala | Bojan Anđelković: Gledališče/NSK kot država in Gledališče/NSK kot vojni stroj
19. maj 2015 | 18:00
#
#
#
#
#
#
#
#

Kozmokinetični kabinet Noordung, Molitveni stroj Noordung, 1992. Foto: B.G.

 

Nomadsko anarhokozmistično gledališče Dragana Živadinova.

 

Prvo predavanje v sklopu programa razstave NSK od Kapitala do kapitala: Neue Slowenische Kunst - dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v avditoriju Moderne galerije

 

 

Uradna spletna stran ob razstavi NSK od Kapitala do kapitala.

Možno je tudi, da je, pa naj bo duhovna ali posvetna, tiranska ali demokratska, kapitalistična ali socialistična, vedno obstajala samo ena edina Država, država-psica, ki se 'peni in kriči ko govori' … Kot skupno obzorje tistega, kar prihaja prej in tistega, kar prihaja potem, ona pogojuje svetovno zgodovino samo pod pogojem, da je ne zunaj, temveč vedno ob strani, mrzla pošast, ki predstavlja način prek katerega je zgodovina v 'glavi', v 'možganih, Urstaat. (Deleuze in Guattari, Anti-Ojdip)

 


Poleg izjave, s katero že ob ustanovitvi določi čas svoje samoukinitve in si omeji trajanje na štiri leta, je ena najpomembnejših in hkrati najbolj presenetljivih izjav anonimnega gledališkega kolektiva NSK – Gledališča sester Scipion Nasice – vsekakor tista, s katero se to gledališče ogradi od koncepta gledališča kot praznega prostora ter se deklarativno razglasi za državo:

Gledališče med Gledalcem in Igralcem ne obstaja.
Gledališče ni prazen prostor.
Gledališče je Država. (Scipion Nasice, 1983)


Pa vendar Scipion Nasice ob tej samorazglasitvi v resnici ne deluje kot Država, temveč kot nomadski vojni stroj – ki ga Deleuze in Guattari v Kapitalizmu in shizofreniji zoperstavita prav Državi –, ko v Aktu ustanovitve razglasi, da nima odra in da zaseda prostor vseh gledaliških institucij. Kot anonimni umetniški kolektiv, ki je pri tem še brez odra, nima torej nikakršnega središča, od koder bi se organiziral ali predstavljal, pa tudi nikogar, ki bi ga predstavljal – je tako rekoč neviden in nepredstavljiv – pri tem pa se lahko pojavi kjerkoli v prostoru: v zasebnem stanovanju, meščanski hiši, v osrednjem nacionalnem kulturnem hramu, na osrednji državni proslavi ali prestižnem mednarodnem gledališkem festivalu.


Gledališče-Država, pa tudi celoten NSK, s simulacijo oziroma nadidentifikacijo »asimilira« in hkrati s tem izganja tako Državo kot zgodovinsko avantgardo – na enak način, kot je Država s simulacijo oziroma nadidentifikacijo »asimilirala« oziroma izgnala zgodovinsko avantgardo, ko se je ta nadidentificirala z njo. Gre za vzpostavitev nemogoče, hkrati aktualne in virtualne, totalitarne in sakralne Države-umetnosti: »Edina resnično Estetska vizija Države je vizija nemogoče Države.« (Scipion Nasice, 1983) 


Predavanje bo sledilo paradoksu, ali bolje, temeljni napetosti gledališča Živadinova – med Gledališčem in Državo oziroma med nomadizmom in anarhokozmizom ter državotvornostjo – vse od Gledališča sester Scipion Nasice (1983-1987), prek Rdečega pilota (1987-1990) in vzpostavitve NSK države v času (1991) do Kozmokinetičnega kabineta Noordung (1990-1995-2045) in vzpostavitve KSEVT-a (2010).

 

Mag. Bojan Anđelković je interdisciplinarni umetnik, pisatelj in filozof. Je nekdanji kulturni in odgovorni urednik Radia Študent ter ustanovitelj, kurator in koordinator Odprte radijske raziskovalne platforme RADAR. Na Fakulteti za humanistične študije v Kopru pravkar končuje doktorat o gledališki in postgravitacijski umetnosti Dragana Živadinova.